Page 147 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 147
KARL W. SCHWARZ
leta 1815. Takrat so končno nastavili javnega učitelja, ki je poučeval
otroke v prostorni kmečki izbi in ki je moral za vsakdanjo prehrano
»romati od hiše do hiše«. Iz poročil o vizitacijah v nekatoliških šolah
je razvidno, da je leta 1824 v Zagoričah obiskovalo šolo 22 dečkov in
16 deklic iz krajev Zagoriče, Sovče, Peče, Megvarje, Ziljica in Rute.59
Poučevala sta pastor iz Bleiberga, kadar se je zadrževal v Zagoričah,
in učitelj Johann Strauss iz Töplitscha v Dravski dolini. Učilnica je
bila v kajži, ki jo je najela fara.
Od leta 1815 dalje si je podružnična fara prizadevala za postavitev
šole, dovoljenje zanjo pa je dobila šele leta 1836. Takrat so hitro
zgradili šolo, v kateri je bilo tudi stanovanje za učitelja in začasno
bivališče za pastorja, ki je prihajal iz Bleiberga. O tem poslopju, ki
je še danes v rabi kot cerkovnikova hiša,60 v omenjeni Czerwenkovi
zgodovinski skici61 piše, da se v njem »slovenski mladini daje skrajno
potrebni pouk nemščine«. Ker je bilo učencev od 24 do 32, so redno
nastavili učitelja, ki je prišel s »seminarja za učitelje pri Obers chü
tzenu na Madžarskem«. V ta namen je bilo iz sklada kneza Wald
burga, namenjenega evangeličanskim šolam na Koroškem, izrecno
za Zagoriče mogoče dobiti na leto vsoto 30 fl.
V naslednjih letih je veliko prispevalo k asimilaciji tudi to, da je
pastor Wilhelm Josef Jarius (1772–1843) ustanovil moški zbor za
»nemško cerkveno petje«, nazadnje pa je eden njegovih poznejših
naslednikov, Eduard Agathon Schmidag, ob posvetitvi orgel dne 22.
junija 1856 vpeljal »duhovno pesmarico in načine petja«, pesmarico,
ki jo je v založbi Campe v Nürnbergu izdal pastor dr. Wiener.62
Ta nemška cerkvena pesmarica – nota bene: darilo sester v veri iz
Nürnberga in Hersbrucka, ki so posredovale Zagoričam 48 vezanih
izvodov »kot izjemno dragocen dar« – je bila pomemben korak v
napredujočem procesu asimilacije. S pesmimi se je utrdil nemški
jezik v bogoslužju. Jarius je očitno že na začetku 19. stoletja pridigal
v nemščini, kajti Czerwenka je leta 1856 jedrnato ugotovil: »Tudi
pridiga poteka v nemščini, in čeprav starejše zastopnice ženskega
spola zaradi pomanjkljivega pouka v prejšnjih letih ne obvladajo
dobro nemščine, se nemška beseda na splošno razume in toliko bolj
seže v srce in duha, ker govori v pravem jeziku – v jeziku srca.« Že
dostikrat da ji je uspelo vstopiti v duše in da je vplivala marsikje, kjer
147
leta 1815. Takrat so končno nastavili javnega učitelja, ki je poučeval
otroke v prostorni kmečki izbi in ki je moral za vsakdanjo prehrano
»romati od hiše do hiše«. Iz poročil o vizitacijah v nekatoliških šolah
je razvidno, da je leta 1824 v Zagoričah obiskovalo šolo 22 dečkov in
16 deklic iz krajev Zagoriče, Sovče, Peče, Megvarje, Ziljica in Rute.59
Poučevala sta pastor iz Bleiberga, kadar se je zadrževal v Zagoričah,
in učitelj Johann Strauss iz Töplitscha v Dravski dolini. Učilnica je
bila v kajži, ki jo je najela fara.
Od leta 1815 dalje si je podružnična fara prizadevala za postavitev
šole, dovoljenje zanjo pa je dobila šele leta 1836. Takrat so hitro
zgradili šolo, v kateri je bilo tudi stanovanje za učitelja in začasno
bivališče za pastorja, ki je prihajal iz Bleiberga. O tem poslopju, ki
je še danes v rabi kot cerkovnikova hiša,60 v omenjeni Czerwenkovi
zgodovinski skici61 piše, da se v njem »slovenski mladini daje skrajno
potrebni pouk nemščine«. Ker je bilo učencev od 24 do 32, so redno
nastavili učitelja, ki je prišel s »seminarja za učitelje pri Obers chü
tzenu na Madžarskem«. V ta namen je bilo iz sklada kneza Wald
burga, namenjenega evangeličanskim šolam na Koroškem, izrecno
za Zagoriče mogoče dobiti na leto vsoto 30 fl.
V naslednjih letih je veliko prispevalo k asimilaciji tudi to, da je
pastor Wilhelm Josef Jarius (1772–1843) ustanovil moški zbor za
»nemško cerkveno petje«, nazadnje pa je eden njegovih poznejših
naslednikov, Eduard Agathon Schmidag, ob posvetitvi orgel dne 22.
junija 1856 vpeljal »duhovno pesmarico in načine petja«, pesmarico,
ki jo je v založbi Campe v Nürnbergu izdal pastor dr. Wiener.62
Ta nemška cerkvena pesmarica – nota bene: darilo sester v veri iz
Nürnberga in Hersbrucka, ki so posredovale Zagoričam 48 vezanih
izvodov »kot izjemno dragocen dar« – je bila pomemben korak v
napredujočem procesu asimilacije. S pesmimi se je utrdil nemški
jezik v bogoslužju. Jarius je očitno že na začetku 19. stoletja pridigal
v nemščini, kajti Czerwenka je leta 1856 jedrnato ugotovil: »Tudi
pridiga poteka v nemščini, in čeprav starejše zastopnice ženskega
spola zaradi pomanjkljivega pouka v prejšnjih letih ne obvladajo
dobro nemščine, se nemška beseda na splošno razume in toliko bolj
seže v srce in duha, ker govori v pravem jeziku – v jeziku srca.« Že
dostikrat da ji je uspelo vstopiti v duše in da je vplivala marsikje, kjer
147
