Page 151 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 151
KARL W. SCHWARZ
odgovoril pritrdilno, vendar je svetoval k previdnosti pri nadaljnjem
ukrepanju. Tako je torej ta knjiga ostala v hrambi v evangeličanskem
župnijskem uradu v Bleibergu, dokler je Sakrausky ni odnesel v Breže
(Fresach).81 Bolj odločno kot s takšnim razmišljanjem o prodaji se fara
ne bi mogla distancirati od lastne zgodovine in tradicije. Zavestno
je izstopila iz nje in se še bolj očitno skušala integrirati v avstrijsko
evangeličansko Cerkev; zavračala je slovensko kontinuiteto in se v
odločnem odporu razvijala dalje kot asimilaciji naklonjeno »vindi
šarsko« cerkveno občestvo.82
7. Izid in konec
»Manjka nam ljudi, ki bi bili sposobni za opravljanje bogoslužja
in bi znali slovensko,« je celovški pastor Martin Khnorr leta 1570
pisal Nicolausu Gallusu (1516–1570) v Regensburg, ko ga je prosil za
duhovni podmladek.83 »Pri nas v teh deželah se je vsemogočni dobri
Bog čudežno razodel s svojo besedo, in naj hudič dela zoper to, kar
more, Cerkev kljub vsemu raste in žetev postaja večja, delavcev pa je
premalo. Posebej se pri nas kaže pomanjkanje pri slovenskem ljudstvu
in malo je evangeljskih pridigarjev, ki znajo toliko govoriti slovensko,
da bi lahko pridigali.«
V nasprotju s tem pa je razočarana ugotovitev sedanjosti, da v
Zagoričah po lastni izjavi prebivalcev ni več potrebe po slovenskem
bogoslužju.84 Prelom s tradicijo pa ne datira šele od tako nedvoumne
izjave predstojnika podružnične fare iz leta 1936: dejansko že od
sredine 19. stoletja ni bilo mogoče zadržati njenega usihanja. Tradi
cionalna veja slovenske reformacije, ki jo je zasadil Primož Trubar na
tleh evangeličanske cerkve v Avstriji, je bila neizogibno izgubljena,
lahko se je ohranila do sedanjosti le še kot muzejska dragocenost.85
V dieceznem muzeju v Fresachu/Brežah so jo še pravočasno doku
mentirali.86 Na koru tolerančne molilnice je našla svoje častivredno,
čeprav nekoliko utesnjeno mesto.87 Tam so zbrani in razstavljeni
dokumenti notranjeavstrijske, predvsem slovenske reformacijske
zgodovine, pa tudi obdobja skrivnega protestantizma. Razmišlja se o
tem, da bi v Brežah uredili muzej skrivnega protestantizma. Tako bi
151
odgovoril pritrdilno, vendar je svetoval k previdnosti pri nadaljnjem
ukrepanju. Tako je torej ta knjiga ostala v hrambi v evangeličanskem
župnijskem uradu v Bleibergu, dokler je Sakrausky ni odnesel v Breže
(Fresach).81 Bolj odločno kot s takšnim razmišljanjem o prodaji se fara
ne bi mogla distancirati od lastne zgodovine in tradicije. Zavestno
je izstopila iz nje in se še bolj očitno skušala integrirati v avstrijsko
evangeličansko Cerkev; zavračala je slovensko kontinuiteto in se v
odločnem odporu razvijala dalje kot asimilaciji naklonjeno »vindi
šarsko« cerkveno občestvo.82
7. Izid in konec
»Manjka nam ljudi, ki bi bili sposobni za opravljanje bogoslužja
in bi znali slovensko,« je celovški pastor Martin Khnorr leta 1570
pisal Nicolausu Gallusu (1516–1570) v Regensburg, ko ga je prosil za
duhovni podmladek.83 »Pri nas v teh deželah se je vsemogočni dobri
Bog čudežno razodel s svojo besedo, in naj hudič dela zoper to, kar
more, Cerkev kljub vsemu raste in žetev postaja večja, delavcev pa je
premalo. Posebej se pri nas kaže pomanjkanje pri slovenskem ljudstvu
in malo je evangeljskih pridigarjev, ki znajo toliko govoriti slovensko,
da bi lahko pridigali.«
V nasprotju s tem pa je razočarana ugotovitev sedanjosti, da v
Zagoričah po lastni izjavi prebivalcev ni več potrebe po slovenskem
bogoslužju.84 Prelom s tradicijo pa ne datira šele od tako nedvoumne
izjave predstojnika podružnične fare iz leta 1936: dejansko že od
sredine 19. stoletja ni bilo mogoče zadržati njenega usihanja. Tradi
cionalna veja slovenske reformacije, ki jo je zasadil Primož Trubar na
tleh evangeličanske cerkve v Avstriji, je bila neizogibno izgubljena,
lahko se je ohranila do sedanjosti le še kot muzejska dragocenost.85
V dieceznem muzeju v Fresachu/Brežah so jo še pravočasno doku
mentirali.86 Na koru tolerančne molilnice je našla svoje častivredno,
čeprav nekoliko utesnjeno mesto.87 Tam so zbrani in razstavljeni
dokumenti notranjeavstrijske, predvsem slovenske reformacijske
zgodovine, pa tudi obdobja skrivnega protestantizma. Razmišlja se o
tem, da bi v Brežah uredili muzej skrivnega protestantizma. Tako bi
151
