Page 145 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 145
KARL W. SCHWARZ
šalci marsikdaj ne razumejo, ker še ne obvlada njihovega narečja in
govora oziroma se ga v tako kratkem času sploh ni mogel naučiti.
Vizitator senior Johann Gottfried Gotthart iz Arriacha je bil zelo razu
mevajoč do stanovskega kolega in je njegovo pomanjkljivo jezikovno
znanje opravičeval tudi s tem, da »ne živi med Slovenci, ampak v Blei
bergu med Nemci in da potuje v podružnico samo po službeni dolž
nosti, obenem pa tudi nima nobenega učitelja slovenskega jezika«.50
Do silovitih sporov pa je v podružnični fari prišlo tudi iz drugih
razlogov. V navedenem vizitacijskem poročilu najdemo tudi obvestilo,
da so se farani iz Sovč (pod vodstvom mizarja Jurija Meschnigga)
ločili od skupne službe božje in imajo že več kot pol leta verske shode
v neki zasebni hiši v svoji vasi – in to prav v času, ko ima pastor v
Zagoričah »slovensko službo božjo«. Uprli so se temu, da bi prispevali
delež k plačevanju pastorja in h gradnji cerkvice, zato je dogovorjeni
način financiranja postal vprašljiv. Tudi tožba na okrožnem uradu
ni prinesla poravnave. Šele med vizitacijo leta 1786 se je seniorju
posreč ilo doseči spravo.51 Do odpora je prišlo deloma zaradi tega, ker
je bila molilnica zgrajena v Zagoričah (in ne, kakor je bilo prvotno
dogovorjeno, na pol poti med Zagoričami in Sovčami), deloma pa
tudi zaradi pastorjevega pomanjkljivega znanja slovenščine.52 Farani
so namreč jasno izrazili željo, naj bi pastor »vendar kmalu znal
pridigati in katehizirati v njihovem jeziku«. Zato je bilo pastorju
naročeno, naj toliko časa poučuje verouk v nemščini, »dokler ne
bo tako obvladal slovenskega jezika, da bo lahko v njem imel tudi
veroučno predavanje«. Kmetje pa so bili opozorjeni, naj svojim ženam
in otrokom pridigo, ki jo je imel pastor, razložijo v slovenščini.
S to razlago spora, se pravi s pomanjkljivim pastorjevim znanjem
jezika, pa seveda ni mogoče priti do dna dejanskemu teološkemu
problemu. Spoznamo ga šele iz dejstva, da so farani branje svojih
nabožnih knjig bolj cenili od farnega bogoslužja. Zato so jim bile
te knjige na ukaz okrožnega urada odvzete, da bi bili tako prisiljeni
obiskovati službo božjo, in so jim bile vrnjene šele po spravi. Sepa
ratisti iz Sovč pa so morali seveda obljubiti, da se bodo udeleževali
skupnega bogoslužja v molilnici. Zato pa jim je bilo dovoljeno, da
smejo uporabljati nabožne knjige ob preostalem času »po želji v
svojih hišah«.
145
šalci marsikdaj ne razumejo, ker še ne obvlada njihovega narečja in
govora oziroma se ga v tako kratkem času sploh ni mogel naučiti.
Vizitator senior Johann Gottfried Gotthart iz Arriacha je bil zelo razu
mevajoč do stanovskega kolega in je njegovo pomanjkljivo jezikovno
znanje opravičeval tudi s tem, da »ne živi med Slovenci, ampak v Blei
bergu med Nemci in da potuje v podružnico samo po službeni dolž
nosti, obenem pa tudi nima nobenega učitelja slovenskega jezika«.50
Do silovitih sporov pa je v podružnični fari prišlo tudi iz drugih
razlogov. V navedenem vizitacijskem poročilu najdemo tudi obvestilo,
da so se farani iz Sovč (pod vodstvom mizarja Jurija Meschnigga)
ločili od skupne službe božje in imajo že več kot pol leta verske shode
v neki zasebni hiši v svoji vasi – in to prav v času, ko ima pastor v
Zagoričah »slovensko službo božjo«. Uprli so se temu, da bi prispevali
delež k plačevanju pastorja in h gradnji cerkvice, zato je dogovorjeni
način financiranja postal vprašljiv. Tudi tožba na okrožnem uradu
ni prinesla poravnave. Šele med vizitacijo leta 1786 se je seniorju
posreč ilo doseči spravo.51 Do odpora je prišlo deloma zaradi tega, ker
je bila molilnica zgrajena v Zagoričah (in ne, kakor je bilo prvotno
dogovorjeno, na pol poti med Zagoričami in Sovčami), deloma pa
tudi zaradi pastorjevega pomanjkljivega znanja slovenščine.52 Farani
so namreč jasno izrazili željo, naj bi pastor »vendar kmalu znal
pridigati in katehizirati v njihovem jeziku«. Zato je bilo pastorju
naročeno, naj toliko časa poučuje verouk v nemščini, »dokler ne
bo tako obvladal slovenskega jezika, da bo lahko v njem imel tudi
veroučno predavanje«. Kmetje pa so bili opozorjeni, naj svojim ženam
in otrokom pridigo, ki jo je imel pastor, razložijo v slovenščini.
S to razlago spora, se pravi s pomanjkljivim pastorjevim znanjem
jezika, pa seveda ni mogoče priti do dna dejanskemu teološkemu
problemu. Spoznamo ga šele iz dejstva, da so farani branje svojih
nabožnih knjig bolj cenili od farnega bogoslužja. Zato so jim bile
te knjige na ukaz okrožnega urada odvzete, da bi bili tako prisiljeni
obiskovati službo božjo, in so jim bile vrnjene šele po spravi. Sepa
ratisti iz Sovč pa so morali seveda obljubiti, da se bodo udeleževali
skupnega bogoslužja v molilnici. Zato pa jim je bilo dovoljeno, da
smejo uporabljati nabožne knjige ob preostalem času »po želji v
svojih hišah«.
145
