Page 169 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 169
TOMA@ JURCA
poudarita, opirajoč se na Avguština, predvsem nedeljivost Jezusovega
telesa v hostiji, o kateri priča že Evangelij. Gospodova večerja je bistvo
maše in znamenje Božjega odpuščanja, enovitosti in milosti. In če je
temu tako, grozita kristjanom dva greha. Greh licemerstva, s katerim
se umažejo tisti, ki prejmejo znamenja Jezusovega trpljenja, ne da bi
pri tem verjeli v moč njegovega opravičenja; in greh onih, ki pristopijo
k Božji ljubezni in enovitosti, medtem ko s sovraštvom do svojih
bratov trgajo Kristusovo telo.
»Ker ima On torej le eno telo, v katerem smo vsi navzoči, je nujno,
da zaradi te navzočnosti tudi mi postanemo eno telo. To enovitost
povzema kruh zakramenta, ki je narejen iz množice zrnja, pome
šanega med sabo tako, da enega zrna ni mogoče ločiti od drugega.
Tako moramo biti povezani tudi mi, družiti pa nas mora tolikšna
sloga duha, da med nas ne stopi niti najmanjša vrzel razkola.«14
Besede so namenjene tako katoličanom, ki ne priznavajo opra
vičenja po veri, kot protestantom, ki jim ni mar za enovitost krščan
skega telesa. Prav v teh mislih bi lahko iskali jedro sporočila Val
désovega kroga, zgled Pietra Carnesecchija, ki ni hotel preklicati
omenjenih naukov in se je raje odločil za mučeništvo, pa je najbolj
odmevna in dramatična posledica takšnega razglašanja. V zadnjem
procesu leta 1566 in 1567 je Pietro pred sodiščem inkvizicije pojasnil,
da so po prepričanju Valdésa in Flaminia resnico o opravičenju sprejeli
vsi pravi kristjani in da jo je tem, če ne prej, kot edino pot do odrešenja
na smrtni postelji razkril sam Bog. Po letu dni v ječi so ga poleti 1567
obsodili na grmado, kazen pa izvršili oktobra istega leta.
Po tridentinski definiciji opravičenja kot sadu Božje milosti,
»po kateri človek stopa iz svoje pasivnosti in postane zmožen za
dobra dela«,15 je spis Beneficio di Cristo v očeh krščanske javnosti
dobil izrazito protestantski predznak, cenili pa so ga tako italijanski
zagovorniki reformacije kot tisti »nikodemiti«, ki se kljub drugačnim
prepričanjem niso nameravali ločiti od Rimske cerkve. Po zboru v
Trentu je bilo namreč jasno, da sprave med protestanti in Rimom ne
bo, zaradi takratnega dviga inkvizicije pa so postala tla Apeninskega
polotoka nadvse nenaklonjena zamislim, ki so odstopale od sklepov
14 Il beneficio di Cristo, str. 77.
15 Zgodovina Cerkve III, Družina, Ljubljana 1994, str. 163.
169
poudarita, opirajoč se na Avguština, predvsem nedeljivost Jezusovega
telesa v hostiji, o kateri priča že Evangelij. Gospodova večerja je bistvo
maše in znamenje Božjega odpuščanja, enovitosti in milosti. In če je
temu tako, grozita kristjanom dva greha. Greh licemerstva, s katerim
se umažejo tisti, ki prejmejo znamenja Jezusovega trpljenja, ne da bi
pri tem verjeli v moč njegovega opravičenja; in greh onih, ki pristopijo
k Božji ljubezni in enovitosti, medtem ko s sovraštvom do svojih
bratov trgajo Kristusovo telo.
»Ker ima On torej le eno telo, v katerem smo vsi navzoči, je nujno,
da zaradi te navzočnosti tudi mi postanemo eno telo. To enovitost
povzema kruh zakramenta, ki je narejen iz množice zrnja, pome
šanega med sabo tako, da enega zrna ni mogoče ločiti od drugega.
Tako moramo biti povezani tudi mi, družiti pa nas mora tolikšna
sloga duha, da med nas ne stopi niti najmanjša vrzel razkola.«14
Besede so namenjene tako katoličanom, ki ne priznavajo opra
vičenja po veri, kot protestantom, ki jim ni mar za enovitost krščan
skega telesa. Prav v teh mislih bi lahko iskali jedro sporočila Val
désovega kroga, zgled Pietra Carnesecchija, ki ni hotel preklicati
omenjenih naukov in se je raje odločil za mučeništvo, pa je najbolj
odmevna in dramatična posledica takšnega razglašanja. V zadnjem
procesu leta 1566 in 1567 je Pietro pred sodiščem inkvizicije pojasnil,
da so po prepričanju Valdésa in Flaminia resnico o opravičenju sprejeli
vsi pravi kristjani in da jo je tem, če ne prej, kot edino pot do odrešenja
na smrtni postelji razkril sam Bog. Po letu dni v ječi so ga poleti 1567
obsodili na grmado, kazen pa izvršili oktobra istega leta.
Po tridentinski definiciji opravičenja kot sadu Božje milosti,
»po kateri človek stopa iz svoje pasivnosti in postane zmožen za
dobra dela«,15 je spis Beneficio di Cristo v očeh krščanske javnosti
dobil izrazito protestantski predznak, cenili pa so ga tako italijanski
zagovorniki reformacije kot tisti »nikodemiti«, ki se kljub drugačnim
prepričanjem niso nameravali ločiti od Rimske cerkve. Po zboru v
Trentu je bilo namreč jasno, da sprave med protestanti in Rimom ne
bo, zaradi takratnega dviga inkvizicije pa so postala tla Apeninskega
polotoka nadvse nenaklonjena zamislim, ki so odstopale od sklepov
14 Il beneficio di Cristo, str. 77.
15 Zgodovina Cerkve III, Družina, Ljubljana 1994, str. 163.
169
