Page 248 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 248
PREVODI
le zato, ker sprejema obljubljeno usmiljenost. In ta kult, to bogoslužje
je bilo pri Prerokih in v Psalmih posebej slavljeno, saj Postava ne uči
o zastonjskem odpuščanju grehov. Praočetje [očaki Stare zaveze] so
poznali obljubo Kristusa [Mesije], to je, da nam bo Bog zaradi njega
odpustil grehe. Ker so torej uvideli, da bo Kristus odkupnina za naše
grehe, so vedeli, da naša dela niso odkupnina za tako veliko stvar.
Zato so po veri sprejemali Božjo zastonjsko usmiljenje in odpuščanje
grehov kot sveti v Novi zavezi. Na to se nanašajo pogosta ponavljanja
usmiljenja in vere v Psalmih in Prerokih, na primer: »Če boš pozoren
na krivde, o Gospod, kdo bo mogel obstati?« (Ps 130,3) Tu prerok
izpoveduje svoje grehe in si ne pripisuje lastnih zaslug ter dodaja:
»toda s teboj je odpuščanje« (Ps 130,4). V zaupanju se obrača na
Božje usmiljenje in obljubo: »moja duša upa, čakam na njegovo
besedo, moja duša pričakuje Gospoda« (Ps 130,5–6), to pa pomeni:
ker si, Gospod, obljubil odpuščanje grehov, bom deležen obljube.
Zato tudi očetje niso bili opravičeni po Postavi, temveč po obljubi
in veri. Lahko se čudimo, da nasprotniki vero tako razvodenijo in
omalovažujejo, čeprav bi lahko videli, da je povsod (v Svetem pismu)
slavljena kot najvišje bogoslužje, npr. v psalmu: »Pokliči me na dan
stiske in rešil te bom« (Ps 50,15). Bog hoče biti poznan, Bog hoče biti
slavljen tako, da od njega sprejemamo dobroto, in to zaradi njegove
usmiljenosti same, ne pa zaradi naših zaslug. To je veličastna tolažba
v vseh stiskah. In prav tako tolažbo nasprotniki odpravljajo, ker raz-
vodenijo in razvrednotijo vero in učijo, da ljudje občujejo z Bogom s
svojimi deli in zaslugami.
[Vera v Jezusa Kristusa opravičuje]
[Opravičenje se zgodi samo po besedi, besedo pa sprejemamo samo po veri.
Z besedo nas Bog obtožuje in osvobaja.]
Da ne bo kdo mislil, da govorimo o neprizadetem poznavanju
historije (otiosa notitia), moramo povedati, kako postanemo deležni
vere. Hočemo tudi pokazati, da ona opravičuje in kako gre to razu
meti, pa seveda izpodbiti nasprotnikove očitke. Na koncu Lukovega
evangelija je Jezus ukazal oznanjati »spreobrnjenje v odpuščanje
grehov« (Lk 24,47). Evangelij namreč obtožuje vse ljudi, da so grešni,
248
le zato, ker sprejema obljubljeno usmiljenost. In ta kult, to bogoslužje
je bilo pri Prerokih in v Psalmih posebej slavljeno, saj Postava ne uči
o zastonjskem odpuščanju grehov. Praočetje [očaki Stare zaveze] so
poznali obljubo Kristusa [Mesije], to je, da nam bo Bog zaradi njega
odpustil grehe. Ker so torej uvideli, da bo Kristus odkupnina za naše
grehe, so vedeli, da naša dela niso odkupnina za tako veliko stvar.
Zato so po veri sprejemali Božjo zastonjsko usmiljenje in odpuščanje
grehov kot sveti v Novi zavezi. Na to se nanašajo pogosta ponavljanja
usmiljenja in vere v Psalmih in Prerokih, na primer: »Če boš pozoren
na krivde, o Gospod, kdo bo mogel obstati?« (Ps 130,3) Tu prerok
izpoveduje svoje grehe in si ne pripisuje lastnih zaslug ter dodaja:
»toda s teboj je odpuščanje« (Ps 130,4). V zaupanju se obrača na
Božje usmiljenje in obljubo: »moja duša upa, čakam na njegovo
besedo, moja duša pričakuje Gospoda« (Ps 130,5–6), to pa pomeni:
ker si, Gospod, obljubil odpuščanje grehov, bom deležen obljube.
Zato tudi očetje niso bili opravičeni po Postavi, temveč po obljubi
in veri. Lahko se čudimo, da nasprotniki vero tako razvodenijo in
omalovažujejo, čeprav bi lahko videli, da je povsod (v Svetem pismu)
slavljena kot najvišje bogoslužje, npr. v psalmu: »Pokliči me na dan
stiske in rešil te bom« (Ps 50,15). Bog hoče biti poznan, Bog hoče biti
slavljen tako, da od njega sprejemamo dobroto, in to zaradi njegove
usmiljenosti same, ne pa zaradi naših zaslug. To je veličastna tolažba
v vseh stiskah. In prav tako tolažbo nasprotniki odpravljajo, ker raz-
vodenijo in razvrednotijo vero in učijo, da ljudje občujejo z Bogom s
svojimi deli in zaslugami.
[Vera v Jezusa Kristusa opravičuje]
[Opravičenje se zgodi samo po besedi, besedo pa sprejemamo samo po veri.
Z besedo nas Bog obtožuje in osvobaja.]
Da ne bo kdo mislil, da govorimo o neprizadetem poznavanju
historije (otiosa notitia), moramo povedati, kako postanemo deležni
vere. Hočemo tudi pokazati, da ona opravičuje in kako gre to razu
meti, pa seveda izpodbiti nasprotnikove očitke. Na koncu Lukovega
evangelija je Jezus ukazal oznanjati »spreobrnjenje v odpuščanje
grehov« (Lk 24,47). Evangelij namreč obtožuje vse ljudi, da so grešni,
248
