Page 247 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 247
PHILIPP MELANCHTHON
Bogom za pravične, niso v smrtnem grehu. Ta opravičujoča vera ni le
poznavanje (Kristusove) historije, ampak je priznanje Božje obljube,
po kateri je bilo zastonj ponujeno odpuščanje grehov in opravičenje.
In da ne bi kdo menil, da je vera le védenje, dodajmo: vera je hotenje
in sprejemanje ponujene obljube odpuščanja grehov in opravičenja.
Lahko pa spoznamo razliko med to vero in pravičnostjo po Postavi.
Vera je Božja služba/bogoslužje, ki sprejema od Boga ponujena dobra
dejanja; pravičnost po Postavi pa je bogoslužje, ki Bogu ponuja naša
zaslužna dejanja. Bog hoče biti čaščen po veri, da od njega samega
sprejemamo, kar obljublja in ponuja. Vera ne pomeni le poznavanja
historije, temveč vero, ki pritrjuje obljubi, kot jasno priča Pavel, ko
pravi: »Zato je pravičnost iz vere […]« (Rim 4,16) in je tako obljuba
zagotovljena. Veruje namreč, da je obljuba lahko sprejeta le po veri.
Zato povezuje obljubo in vero in ju predstavlja kot nekaj medsebojno
izmenljivega. Sicer pa bi lahko presodili, kaj je vera iz [apostolske]
veroizpovedi, kjer lahko nedvoumno preberemo: »odpuščanje gre
hov«. Ne zadošča torej verovati, da je bil Kristus rojen, da je trpel,
da je vstal od mrtvih, če ne dodamo tega, kar je smoter (causa finalis)
Kristusove historije: to je »odpuščanje grehov«. Na ta del veroizpovedi
moramo navezati, da so nam bili odpuščeni grehi zaradi Kristusa, ne
pa zaradi naših zaslug. Čemu bi bila sicer nujna Kristusova žrtev za
naše grehe, če bi že naše zasluge zadostile za naše grehe?
[Opravičujoča vera je sprejemanje obljubljene Božje usmiljenosti,
ne pa zaslužno delo/dejanje.]
Kadar govorimo o opravičujoči veri, moramo vedeti, da sovpadajo
tri stvari: obljuba, in to zastonjska, Jezusove zasluge kot odkup-
nina in sprava. Obljuba je sprejeta po veri; ker je nekaj zastonjskega,
izključuje naše zasluge in pomeni, da nam je bila dobrota ponujena
le iz usmiljenja. Sveto pismo pogosto prosi za usmiljenje in sveti očetje
večkrat povedo, da smo odrešeni le zaradi usmiljenja. Kadar je torej
omenjeno usmiljenje, moramo vedeti, da se zahteva vera, ki sprejema
obljubo usmiljenja. In kadar govorimo o veri, moramo poznati njen
predmet, to je obljubljeno pravičnost. Kajti vera ne opravičuje in
odrešuje zato, ker je sama po sebi neko drugačno dejanje/delo, temveč
247
Bogom za pravične, niso v smrtnem grehu. Ta opravičujoča vera ni le
poznavanje (Kristusove) historije, ampak je priznanje Božje obljube,
po kateri je bilo zastonj ponujeno odpuščanje grehov in opravičenje.
In da ne bi kdo menil, da je vera le védenje, dodajmo: vera je hotenje
in sprejemanje ponujene obljube odpuščanja grehov in opravičenja.
Lahko pa spoznamo razliko med to vero in pravičnostjo po Postavi.
Vera je Božja služba/bogoslužje, ki sprejema od Boga ponujena dobra
dejanja; pravičnost po Postavi pa je bogoslužje, ki Bogu ponuja naša
zaslužna dejanja. Bog hoče biti čaščen po veri, da od njega samega
sprejemamo, kar obljublja in ponuja. Vera ne pomeni le poznavanja
historije, temveč vero, ki pritrjuje obljubi, kot jasno priča Pavel, ko
pravi: »Zato je pravičnost iz vere […]« (Rim 4,16) in je tako obljuba
zagotovljena. Veruje namreč, da je obljuba lahko sprejeta le po veri.
Zato povezuje obljubo in vero in ju predstavlja kot nekaj medsebojno
izmenljivega. Sicer pa bi lahko presodili, kaj je vera iz [apostolske]
veroizpovedi, kjer lahko nedvoumno preberemo: »odpuščanje gre
hov«. Ne zadošča torej verovati, da je bil Kristus rojen, da je trpel,
da je vstal od mrtvih, če ne dodamo tega, kar je smoter (causa finalis)
Kristusove historije: to je »odpuščanje grehov«. Na ta del veroizpovedi
moramo navezati, da so nam bili odpuščeni grehi zaradi Kristusa, ne
pa zaradi naših zaslug. Čemu bi bila sicer nujna Kristusova žrtev za
naše grehe, če bi že naše zasluge zadostile za naše grehe?
[Opravičujoča vera je sprejemanje obljubljene Božje usmiljenosti,
ne pa zaslužno delo/dejanje.]
Kadar govorimo o opravičujoči veri, moramo vedeti, da sovpadajo
tri stvari: obljuba, in to zastonjska, Jezusove zasluge kot odkup-
nina in sprava. Obljuba je sprejeta po veri; ker je nekaj zastonjskega,
izključuje naše zasluge in pomeni, da nam je bila dobrota ponujena
le iz usmiljenja. Sveto pismo pogosto prosi za usmiljenje in sveti očetje
večkrat povedo, da smo odrešeni le zaradi usmiljenja. Kadar je torej
omenjeno usmiljenje, moramo vedeti, da se zahteva vera, ki sprejema
obljubo usmiljenja. In kadar govorimo o veri, moramo poznati njen
predmet, to je obljubljeno pravičnost. Kajti vera ne opravičuje in
odrešuje zato, ker je sama po sebi neko drugačno dejanje/delo, temveč
247
