Page 252 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 252
PREVODI
Dekalogu.6 Ker pa vera nosi s seboj Svetega Duha in ustvarja novo
življenje v naših srcih, je nujno, da prinese duhovne vzgibe v srca.
Kakšne vrste so ti vzgibi, pokaže prerok, ko pravi: »Zapisal bom svojo
Postavo v njihova srca.« Ko smo po veri opravičeni in prenovljeni, se
začnemo Boga bati, ga ljubiti in pričakovati od njega pomoč, se mu
zahvaljevati, ga častiti in poslušati v stiskah. Začnemo tudi ljubiti
bližnjega, saj so srca napolnjena z duhovnimi in svetimi vzgibi. Vse to
se lahko dogaja le potem, ko smo po veri opravičeni in ko prenovljeni
sprejmemo Svetega Duha. Prvič, ker Postava ne more biti izpolnjena
brez Kristusa. Prav tako ne more biti izpolnjena brez Svetega Duha.
Sveti Duh pa je prejet po veri, v skladu s Pavlom (Gal 3,14): »da bi mi
po veri prejeli obljubo Duha«. Prav tako, kako naj človeško srce ljubi
Boga, če je prepričano, da je strašno jezen in nas zatira s strašnimi
in večnimi kaznimi. Postava pa nas ravno stalno obtožuje in kaže,
da se Bog srdi. Bog je ljubljen torej šele, ko smo po veri sprejeli in
dojeli usmiljenje. Šele tako postane Bog predmet ljubezni. Čeprav
so posvetna dela, se pravi zunanja dela Postave, deloma lahko izpol-
njena brez Kristusa in Svetega Duha, iz povedanega vendarle izhaja:
tista dela, ki so v pravem pomenu dela Božje Postave, to je dejanja
ljubezni srca do Boga, zapisana na prvi tabli Dekaloga [od prve do
tretje oziroma četrte zapovedi, 2 Mz 20,1–18], ne morejo biti izpol-
njene brez Svetega Duha. Toda naši nasprotniki so ljubeznivi teologi:
pred očmi imajo le drugo tablo zapovedi in le zunanja dela, za prvo
pa jim ni mar. Kot da ta ne bi imela nič s stvarjo ali pa kot da Dekalog
spodbuja le zunanje kulte. Sploh ne omenjajo večnega in nad občutji
ter mislimi vseh ustvarjenih bitij privzdign jenega zakona (aeterna
lex): »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso
močjo!« (5 Mz 6,5.) Vendar nam je Kristus dan, da so nam zaradi njega
odpuščeni grehi, darovan Sveti Duh, ki v nas lahko proizvede novo,
večno življenje in večno pravičnost. Zato Postava ne more biti izpol-
njena, ne da bi po veri sprejeli Svetega Duha. Od tod Pavlove besede,
da »Postavo z vero uveljavljamo, ne razveljavljamo« (Rim 3, 31), ker je
6 »Z obredno postavo« so mišljeni predpisi/zakoni o kultnih dejanjih v Stari zavezi,
s »sodno postavo« starozaveznemi sodni in kazenski predpisi. Razlikujemo jih
od moralnih zakonov Stare zaveze, desetih zapovedi (Dekaloga), ki veljajo tudi za
kristjane, medtem ko obredna in sodna postava zanje ne veljata .
252
Dekalogu.6 Ker pa vera nosi s seboj Svetega Duha in ustvarja novo
življenje v naših srcih, je nujno, da prinese duhovne vzgibe v srca.
Kakšne vrste so ti vzgibi, pokaže prerok, ko pravi: »Zapisal bom svojo
Postavo v njihova srca.« Ko smo po veri opravičeni in prenovljeni, se
začnemo Boga bati, ga ljubiti in pričakovati od njega pomoč, se mu
zahvaljevati, ga častiti in poslušati v stiskah. Začnemo tudi ljubiti
bližnjega, saj so srca napolnjena z duhovnimi in svetimi vzgibi. Vse to
se lahko dogaja le potem, ko smo po veri opravičeni in ko prenovljeni
sprejmemo Svetega Duha. Prvič, ker Postava ne more biti izpolnjena
brez Kristusa. Prav tako ne more biti izpolnjena brez Svetega Duha.
Sveti Duh pa je prejet po veri, v skladu s Pavlom (Gal 3,14): »da bi mi
po veri prejeli obljubo Duha«. Prav tako, kako naj človeško srce ljubi
Boga, če je prepričano, da je strašno jezen in nas zatira s strašnimi
in večnimi kaznimi. Postava pa nas ravno stalno obtožuje in kaže,
da se Bog srdi. Bog je ljubljen torej šele, ko smo po veri sprejeli in
dojeli usmiljenje. Šele tako postane Bog predmet ljubezni. Čeprav
so posvetna dela, se pravi zunanja dela Postave, deloma lahko izpol-
njena brez Kristusa in Svetega Duha, iz povedanega vendarle izhaja:
tista dela, ki so v pravem pomenu dela Božje Postave, to je dejanja
ljubezni srca do Boga, zapisana na prvi tabli Dekaloga [od prve do
tretje oziroma četrte zapovedi, 2 Mz 20,1–18], ne morejo biti izpol-
njene brez Svetega Duha. Toda naši nasprotniki so ljubeznivi teologi:
pred očmi imajo le drugo tablo zapovedi in le zunanja dela, za prvo
pa jim ni mar. Kot da ta ne bi imela nič s stvarjo ali pa kot da Dekalog
spodbuja le zunanje kulte. Sploh ne omenjajo večnega in nad občutji
ter mislimi vseh ustvarjenih bitij privzdign jenega zakona (aeterna
lex): »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso
močjo!« (5 Mz 6,5.) Vendar nam je Kristus dan, da so nam zaradi njega
odpuščeni grehi, darovan Sveti Duh, ki v nas lahko proizvede novo,
večno življenje in večno pravičnost. Zato Postava ne more biti izpol-
njena, ne da bi po veri sprejeli Svetega Duha. Od tod Pavlove besede,
da »Postavo z vero uveljavljamo, ne razveljavljamo« (Rim 3, 31), ker je
6 »Z obredno postavo« so mišljeni predpisi/zakoni o kultnih dejanjih v Stari zavezi,
s »sodno postavo« starozaveznemi sodni in kazenski predpisi. Razlikujemo jih
od moralnih zakonov Stare zaveze, desetih zapovedi (Dekaloga), ki veljajo tudi za
kristjane, medtem ko obredna in sodna postava zanje ne veljata .
252
