Page 250 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 250
PREVODI
posrednik, če ga pri opravičenju ne potrebujemo in če ne verujemo,
da smo zaradi njega šteti za pravične? Verovati pomeni zaupati v
Kristusove zasluge: da se Bog zaradi njega hoče spraviti z nami. Prav
tako kot moramo vztrajati, da je poleg Postave nujna tudi Kristusova
obljuba, moramo tudi vztrajati, da vera opravičuje. Postava namreč
ne uči zastonjskega odpuščanja grehov. Prav tako Postava ne more
biti izpolnjena, če se pred tem ne sprejme Svetega Duha. Vztrajati
moramo torej, da je Kristusova obljuba nujna, kar pa je lahko sprejeto
samo po veri. Tisti, ki zanikajo, da vera opravičuje, učijo le Postavo
brez Kristusovega evangelija.
[Vera sprejema celovito in ne le začetno opravičenje]
Nekateri morda mislijo, da je vera le začetek ali priprava na opra
vičenje, tako da ne bi bili Bogu všečni po sami veri, ampak po delih,
ki ji sledijo: pleteničijo, da je vera tako hvaljena zato, ker je začetek
(dobrih del). Moč začetka je namreč velika: začetek je polovica celote
(Platon); ali kot če rečemo, da gramatika ustvari doktorje vseh zna-
nosti, ker pomeni pripravo na vse znanosti, čeprav dejansko vsaka
znanost ustvari svoje lastne znanstvenike. O veri ne mislimo tako,
temveč vztrajamo, da smo dejansko in dejavno po sami veri šteti za
pravične zaradi Kristusa oziroma Bogu všečni.4
[Opravičenje iz vere pomeni hkrati razglasiti in narediti pravičnega.]
Ker »postati opravičen« pomeni »iz nepravičnega biti ustvarjen
pravičen« ali »biti ponovno rojen« (ex iniustis iusti effici seu regenerari),
pomeni tudi biti »razglašen ali oklican za pravičnega« (iusti pronun-
tiari seu reputari).5 Sveto pismo namreč govori o obeh pomenih. Najprej
4 Še na tridentinskem koncilu (1545–1563) so trdili, da je vera »začetek posvetitve
in opravičenja«, seveda tudi njen temelj in korenina (Denzinger, 1532).
5 Opravičenje je pri Luthru in v luteranski veroizpovedi v prvi vrsti razglasitev
pravičnosti (forenzični ali imputativni vidik) in šele drugotno »storjenje
pravičnosti« (efektivni vidik). Ko Bog opravičuje, naredi človeka pravičnega,
ne obratno. Reformatorjem je bilo po krivici očitano, da vidijo v opravičenju le
razglasitev pravičnosti in da zanikajo njen učinek. Tako tridentinski koncil (VI,
kanon 11, Denzinger, 1561). Zgornji tekst dokazuje nasprotno.
250
posrednik, če ga pri opravičenju ne potrebujemo in če ne verujemo,
da smo zaradi njega šteti za pravične? Verovati pomeni zaupati v
Kristusove zasluge: da se Bog zaradi njega hoče spraviti z nami. Prav
tako kot moramo vztrajati, da je poleg Postave nujna tudi Kristusova
obljuba, moramo tudi vztrajati, da vera opravičuje. Postava namreč
ne uči zastonjskega odpuščanja grehov. Prav tako Postava ne more
biti izpolnjena, če se pred tem ne sprejme Svetega Duha. Vztrajati
moramo torej, da je Kristusova obljuba nujna, kar pa je lahko sprejeto
samo po veri. Tisti, ki zanikajo, da vera opravičuje, učijo le Postavo
brez Kristusovega evangelija.
[Vera sprejema celovito in ne le začetno opravičenje]
Nekateri morda mislijo, da je vera le začetek ali priprava na opra
vičenje, tako da ne bi bili Bogu všečni po sami veri, ampak po delih,
ki ji sledijo: pleteničijo, da je vera tako hvaljena zato, ker je začetek
(dobrih del). Moč začetka je namreč velika: začetek je polovica celote
(Platon); ali kot če rečemo, da gramatika ustvari doktorje vseh zna-
nosti, ker pomeni pripravo na vse znanosti, čeprav dejansko vsaka
znanost ustvari svoje lastne znanstvenike. O veri ne mislimo tako,
temveč vztrajamo, da smo dejansko in dejavno po sami veri šteti za
pravične zaradi Kristusa oziroma Bogu všečni.4
[Opravičenje iz vere pomeni hkrati razglasiti in narediti pravičnega.]
Ker »postati opravičen« pomeni »iz nepravičnega biti ustvarjen
pravičen« ali »biti ponovno rojen« (ex iniustis iusti effici seu regenerari),
pomeni tudi biti »razglašen ali oklican za pravičnega« (iusti pronun-
tiari seu reputari).5 Sveto pismo namreč govori o obeh pomenih. Najprej
4 Še na tridentinskem koncilu (1545–1563) so trdili, da je vera »začetek posvetitve
in opravičenja«, seveda tudi njen temelj in korenina (Denzinger, 1532).
5 Opravičenje je pri Luthru in v luteranski veroizpovedi v prvi vrsti razglasitev
pravičnosti (forenzični ali imputativni vidik) in šele drugotno »storjenje
pravičnosti« (efektivni vidik). Ko Bog opravičuje, naredi človeka pravičnega,
ne obratno. Reformatorjem je bilo po krivici očitano, da vidijo v opravičenju le
razglasitev pravičnosti in da zanikajo njen učinek. Tako tridentinski koncil (VI,
kanon 11, Denzinger, 1561). Zgornji tekst dokazuje nasprotno.
250
