Page 246 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 246
PREVODI
prestati zapostavljanje in nevarnosti. Zaupamo v Boga, da bo cenil to
našo službo, in upamo, da nas bodo zanamci bolj pravično presojali.
Kajti nesporno smo odkrili in osvetlili mnoge temeljne dele krščan
skega nauka, ki so posebej pomembni za Cerkev. Na tem mestu ne
bom pripovedoval, pod kakšnimi in kako nevarnimi predsodki so bili
zasuti pri menihih, kanonikih in sofističnih teologih. Mnogi odlični
ljudje se javno zahvaljujejo Bogu za najvišjo dobroto, da je o mnogih
nujnih zadevah ljudi bolje poučil, kakor lahko preberemo pri naših
nasprotnikih. Zato naše spore zaupamo Kristusu, ki bo nekoč razso-
jal o teh vprašanjih, in ga prosimo, naj skrbi za razbite in razpršene
Cerkve in jih prisili k boguvšečni in trajni enotnosti.
ČLEN 4
[O opravičenju3]
[…]
[Kaj je opravičujoča vera?]
[Opravičujoča vera ni le poznavanje zgodovine, temveč sprejemanje
obljube]
Nasprotniki se le slepijo, da je poznavanje historije (notitia histo-
riae) o Jezusu vera. Zato učijo, da lahko obstaja hkrati s smrtnim
grehom. Ne omenjajo pa ničesar o veri, o kateri tako pogosta pravi
apostol Pavel, da so ljudje po njej opravičeni, saj ti, ki veljajo pred
3 Pojem opravičenja (iustificatio) je lahko napačno razumljen, saj pomeni v današnji
uporabi nekaj drugega kot v strokovnem teološkem jeziku. V pavlinski refor
matorski teologiji pomeni namreč sodno oprostitev nekoga, ki je sicer kriv,
pomeni opravičenje nepravičnega zaradi Kristusa, ki/ker se je namesto njega
spokoril. Ne pomeni torej samoopravičenja in samopravičnosti, temveč – tako
Luther – neko človeku »tujo pravičnost«, ki mu jo je daroval Kristus samo iz
milosti. S takim pojmovanjem opravičenja samo iz milosti se je Luther zoperstavil
težnjam srednjeveške teologije in humanizma, po katerih naj bi človek sodeloval
pri opravičenju in odrešenju (sinergizem). Središče in vrh reformatorske teologije
je Kristus, ki opravičuje, in njegova slava, ne sam nauk o opravičenju. Apologija bolj
razločno kot sama AV poudarja, da opravičenje grešnika slednjega ne le razglasi za
opravičenega, ampak tudi naredi človeka pravičnega: oprostilna sodba tudi zares
naredi človeka pravičnega/svobodnega (greha).
246
prestati zapostavljanje in nevarnosti. Zaupamo v Boga, da bo cenil to
našo službo, in upamo, da nas bodo zanamci bolj pravično presojali.
Kajti nesporno smo odkrili in osvetlili mnoge temeljne dele krščan
skega nauka, ki so posebej pomembni za Cerkev. Na tem mestu ne
bom pripovedoval, pod kakšnimi in kako nevarnimi predsodki so bili
zasuti pri menihih, kanonikih in sofističnih teologih. Mnogi odlični
ljudje se javno zahvaljujejo Bogu za najvišjo dobroto, da je o mnogih
nujnih zadevah ljudi bolje poučil, kakor lahko preberemo pri naših
nasprotnikih. Zato naše spore zaupamo Kristusu, ki bo nekoč razso-
jal o teh vprašanjih, in ga prosimo, naj skrbi za razbite in razpršene
Cerkve in jih prisili k boguvšečni in trajni enotnosti.
ČLEN 4
[O opravičenju3]
[…]
[Kaj je opravičujoča vera?]
[Opravičujoča vera ni le poznavanje zgodovine, temveč sprejemanje
obljube]
Nasprotniki se le slepijo, da je poznavanje historije (notitia histo-
riae) o Jezusu vera. Zato učijo, da lahko obstaja hkrati s smrtnim
grehom. Ne omenjajo pa ničesar o veri, o kateri tako pogosta pravi
apostol Pavel, da so ljudje po njej opravičeni, saj ti, ki veljajo pred
3 Pojem opravičenja (iustificatio) je lahko napačno razumljen, saj pomeni v današnji
uporabi nekaj drugega kot v strokovnem teološkem jeziku. V pavlinski refor
matorski teologiji pomeni namreč sodno oprostitev nekoga, ki je sicer kriv,
pomeni opravičenje nepravičnega zaradi Kristusa, ki/ker se je namesto njega
spokoril. Ne pomeni torej samoopravičenja in samopravičnosti, temveč – tako
Luther – neko človeku »tujo pravičnost«, ki mu jo je daroval Kristus samo iz
milosti. S takim pojmovanjem opravičenja samo iz milosti se je Luther zoperstavil
težnjam srednjeveške teologije in humanizma, po katerih naj bi človek sodeloval
pri opravičenju in odrešenju (sinergizem). Središče in vrh reformatorske teologije
je Kristus, ki opravičuje, in njegova slava, ne sam nauk o opravičenju. Apologija bolj
razločno kot sama AV poudarja, da opravičenje grešnika slednjega ne le razglasi za
opravičenega, ampak tudi naredi človeka pravičnega: oprostilna sodba tudi zares
naredi človeka pravičnega/svobodnega (greha).
246
