Page 254 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 254
PREVODI
izpolnjevati Postavo, temveč tudi, kako je Bogu všeč, da nekaj napra
vimo: ne, ker bi mogli zadostiti Postavi, temveč ker smo v Kristusu.
Naši torej nesporno zahtevajo dobra dela.
Vsekakor tudi dodajamo, da ljubezni do Boga ne moremo raz
dvajati od vere. Kajti po Kristusu se pride k Očetu in po odpuščanju
grehov trdno verujemo, da imamo Boga, se pravi, da Bog za nas skrbi:
kličemo ga, se mu zahvaljujemo, se ga bojimo, ga ljubimo, kot uči
Janez v prvem pismu (1 Jan 4,7–11): Ljubimo, ker nas je On prvi vzlju-
bil, kajti poslal nam je Sina in nam odpustil grehe. To pomeni, da je
vera poprej in da ljubezen sledi. Prav tako se vera, o kateri govorimo,
pokaže v kesanju, se pravi v vesti, ki občuti Božjo jezo na naše grehe
in zato kliče po odpuščanju in osvoboditvi od greha. Vera mora rasti
in se krepiti v takih stiskah in mukah.
Ne moremo pa najti vere v teh, ki živijo po mesu, ki malikujejo
svoje strasti in se jim vdajajo. Od tod Pavlova trditev: »Zdaj ni torej
nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu« in »ki ne živimo po
mesu, ampak po Duhu« (Rim 8,1 in 8,4). Prav tako: »Nismo dolžniki
mesu, da bi živeli po mesu. Če namreč živite po mesu, boste umrli,
če pa z Duhom morite dela telesa, boste živeli.« (Rim 8,12–13.) Zato
vera ne ostane v tistih, ki se vdajajo strastem in ne obstaja skupaj
s smrtnim grehom. Nasprotniki izdvajajo med učinki vere le eno,
namreč ljubezen, in učijo, da ljubezen opravičuje. Očitno pa tako učijo
le Postavo. Ne učijo pred tem, da so nam grehi odpuščeni po veri. Ne
učijo o Kristusu kot posredniku, namreč da imamo milostn ega Boga
zaradi Kristusa, na pa zaradi naše ljubezni. Kljub temu ne povedo – in
tudi ne zmorejo povedati – od kod in kakšna je ta ljubezen. Ponašajo
se, da izpolnjujejo Postavo, čeprav gre ta slava dejansko le Kristusu;
pri Božji sodbi se zanašajo na svoja dela ter zatrjujejo, da bodo mi-
lost in večno življenje zaslužili, ker so ju vredni. To pa je brezbožno
in domišljavo zaupanje, kajti v tem življenju ne moremo zadostiti
Postavi, saj človeška narava nenehno proizvaja zle strasti, pa čeprav
se jim Sveti Duh v nas zoperstavlja.
[…]
254
izpolnjevati Postavo, temveč tudi, kako je Bogu všeč, da nekaj napra
vimo: ne, ker bi mogli zadostiti Postavi, temveč ker smo v Kristusu.
Naši torej nesporno zahtevajo dobra dela.
Vsekakor tudi dodajamo, da ljubezni do Boga ne moremo raz
dvajati od vere. Kajti po Kristusu se pride k Očetu in po odpuščanju
grehov trdno verujemo, da imamo Boga, se pravi, da Bog za nas skrbi:
kličemo ga, se mu zahvaljujemo, se ga bojimo, ga ljubimo, kot uči
Janez v prvem pismu (1 Jan 4,7–11): Ljubimo, ker nas je On prvi vzlju-
bil, kajti poslal nam je Sina in nam odpustil grehe. To pomeni, da je
vera poprej in da ljubezen sledi. Prav tako se vera, o kateri govorimo,
pokaže v kesanju, se pravi v vesti, ki občuti Božjo jezo na naše grehe
in zato kliče po odpuščanju in osvoboditvi od greha. Vera mora rasti
in se krepiti v takih stiskah in mukah.
Ne moremo pa najti vere v teh, ki živijo po mesu, ki malikujejo
svoje strasti in se jim vdajajo. Od tod Pavlova trditev: »Zdaj ni torej
nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu« in »ki ne živimo po
mesu, ampak po Duhu« (Rim 8,1 in 8,4). Prav tako: »Nismo dolžniki
mesu, da bi živeli po mesu. Če namreč živite po mesu, boste umrli,
če pa z Duhom morite dela telesa, boste živeli.« (Rim 8,12–13.) Zato
vera ne ostane v tistih, ki se vdajajo strastem in ne obstaja skupaj
s smrtnim grehom. Nasprotniki izdvajajo med učinki vere le eno,
namreč ljubezen, in učijo, da ljubezen opravičuje. Očitno pa tako učijo
le Postavo. Ne učijo pred tem, da so nam grehi odpuščeni po veri. Ne
učijo o Kristusu kot posredniku, namreč da imamo milostn ega Boga
zaradi Kristusa, na pa zaradi naše ljubezni. Kljub temu ne povedo – in
tudi ne zmorejo povedati – od kod in kakšna je ta ljubezen. Ponašajo
se, da izpolnjujejo Postavo, čeprav gre ta slava dejansko le Kristusu;
pri Božji sodbi se zanašajo na svoja dela ter zatrjujejo, da bodo mi-
lost in večno življenje zaslužili, ker so ju vredni. To pa je brezbožno
in domišljavo zaupanje, kajti v tem življenju ne moremo zadostiti
Postavi, saj človeška narava nenehno proizvaja zle strasti, pa čeprav
se jim Sveti Duh v nas zoperstavlja.
[…]
254
