Page 255 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 255
PHILIPP MELANCHTHON
ČLEN 13
[O številu in uporabi zakramentov]
[Bistvo zakramenta: je zunanji znak/ritual, ki je od Boga odrejen
(mandatum dei) in s katerim je obljubljena milost.]
V 13. členu AV nasprotniki soglašajo s tem, ko mi pravimo, da
zakramenti niso – kot si domišljajo nekateri – le medčloveška zna
menja, temveč znaki in pričevanja Božje volje nasproti nam (signa
et testimonia voluntatis Dei erga nos), s katerimi Bog usmerja in giblje
srca k veri. Zahtevajo pa, da tudi mi priznavamo 7 zakramentov. Mi
nasprotno verjajemo, da v Svetem pismu navajani obredi in ceremonije
ne bodo prezrti, ne glede na njihovo število. Verjamemo, da ni kaj
dosti pomembno, da jih nekateri naštejejo toliko, drugi pa ne, če
se le ohranijo tako, kot so posredovani po Svetem pismu. Stari niso
šteli na isti način.7 Če označujemo zakramente kot obrede (rituale),
ki so zaukazani od Boga (mandatum dei) in ki jim je dodana obljuba
milosti (promisio gratiae), lahko hitro presodimo, kaj so pravzaprav
zakramenti. Pri obredih, ki so jih vpeljali ljudje, ne gre za zakramente
v pravem pomenu besede. Človeška avtoriteta ne more obljubljati mi-
losti. Zato znaki, ki so bili uvedeni brez Božjega ukaza, niso znaki mi-
losti, čeprav morda poučujejo neizobražene ali jih na kaj spom injajo.
[Zakramenti v pravem in strogem pomenu besede so krst,
Gospodova večerja (obhajilo) in pokora.]
Potemtakem so dejanski zakramenti le krst, Gospodova večerja
(obhajilo) in odveza, se pravi zakrament pokore. Samo ti obredi so
po Božjem ukazu in imajo obljubo milosti, ki je lastna Novi zavezi.
Srca morajo biti gotova v veri, da nam Bog zaradi Kristusa dejansko
7 Število zakramentov je bilo tudi v srednjem veku v začetku različno: Lafrank jih
našteje 4, Hugo od Svetega Viktorja 5, Peter Damjani 12. Sedem zakramentov je
prvi jasno zagovarjal Peter Lombardus (u. 1160), zavezujoče pa je bilo določeno
na koncilu v Firencah leta 1439 (krst, evharistija/obhajilo, birma, poslednje
olje/bolniško maziljenje, pokora, mašniško posvečenje/zakrament svetega reda,
zakonska zveza).
255
ČLEN 13
[O številu in uporabi zakramentov]
[Bistvo zakramenta: je zunanji znak/ritual, ki je od Boga odrejen
(mandatum dei) in s katerim je obljubljena milost.]
V 13. členu AV nasprotniki soglašajo s tem, ko mi pravimo, da
zakramenti niso – kot si domišljajo nekateri – le medčloveška zna
menja, temveč znaki in pričevanja Božje volje nasproti nam (signa
et testimonia voluntatis Dei erga nos), s katerimi Bog usmerja in giblje
srca k veri. Zahtevajo pa, da tudi mi priznavamo 7 zakramentov. Mi
nasprotno verjajemo, da v Svetem pismu navajani obredi in ceremonije
ne bodo prezrti, ne glede na njihovo število. Verjamemo, da ni kaj
dosti pomembno, da jih nekateri naštejejo toliko, drugi pa ne, če
se le ohranijo tako, kot so posredovani po Svetem pismu. Stari niso
šteli na isti način.7 Če označujemo zakramente kot obrede (rituale),
ki so zaukazani od Boga (mandatum dei) in ki jim je dodana obljuba
milosti (promisio gratiae), lahko hitro presodimo, kaj so pravzaprav
zakramenti. Pri obredih, ki so jih vpeljali ljudje, ne gre za zakramente
v pravem pomenu besede. Človeška avtoriteta ne more obljubljati mi-
losti. Zato znaki, ki so bili uvedeni brez Božjega ukaza, niso znaki mi-
losti, čeprav morda poučujejo neizobražene ali jih na kaj spom injajo.
[Zakramenti v pravem in strogem pomenu besede so krst,
Gospodova večerja (obhajilo) in pokora.]
Potemtakem so dejanski zakramenti le krst, Gospodova večerja
(obhajilo) in odveza, se pravi zakrament pokore. Samo ti obredi so
po Božjem ukazu in imajo obljubo milosti, ki je lastna Novi zavezi.
Srca morajo biti gotova v veri, da nam Bog zaradi Kristusa dejansko
7 Število zakramentov je bilo tudi v srednjem veku v začetku različno: Lafrank jih
našteje 4, Hugo od Svetega Viktorja 5, Peter Damjani 12. Sedem zakramentov je
prvi jasno zagovarjal Peter Lombardus (u. 1160), zavezujoče pa je bilo določeno
na koncilu v Firencah leta 1439 (krst, evharistija/obhajilo, birma, poslednje
olje/bolniško maziljenje, pokora, mašniško posvečenje/zakrament svetega reda,
zakonska zveza).
255
