Page 256 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 256
PREVODI
odpušča, ko smo krščeni, ko jemo telo našega Gospoda, ko spreje
mamo odvezo.
Bog z besedo in obredom pripravi srca, da verujejo in sprejmejo
vero, kot pravi Pavel: »Vera pride iz poslušanja« (Rim 10,17). Kot pride
beseda v ušesa, da se dotakne srca, tako zadene obred oči, da vzpod
budi srce. Beseda in obred imata isti učinek (idem effectus est verbi et
ritus); Avguštin je razločno dejal, naj bo zakrament vidna beseda (ver-
bum visibile), saj je obred sprejet z očmi in je hkrati naslikanje besede
(pictura verbi), ki pomeni isto, kar pomeni beseda. Zato je učinek obeh,
besede in zakramenta, isti.
[Zakramenti v širšem pomenu besede]
Birma/konfirmacija in poslednje olje (extrema unctio) so od očetov
prevzeti obredi, ki jih Cerkev ne zahteva kot nujne za odrešenje, saj
niso po Božjem ukazu. Zato ni nekoristno, da jih razlikujemo od prej
naštetih, ki so po izrecnem Božjem ukazu in so jasna obljuba milosti.
Duhovništva (sacerdotium) nasprotniki ne razumejo, izhajajoč iz službe
besedi in zakramentu, temveč izhajajoč iz žrtvovanja, kot da bi novo
zavezno duhovništvo moralo biti podobno levitskemu [staroz avez
nemu] svečeništvu, ki žrtvuje za ljudstvo in pridobiva ljudem odpu
ščanje grehov. Učimo, da je Kristusova smrt na križu zadostna žrtev
za vse grehe sveta in ni za to potrebna nobena druga žrtev. Ljudje so
oprav ičeni zaradi te enkratne Kristusove žrtve, ko verujejo, da so bili
z njo odkupljeni, ne pa zaradi kakršnih koli novih žrtev. Duhovn iki
zato niso poklicani kakršnemu koli žrtvovanju, ki bi ga izvajali po
Postavi, da bi ljudem pridobili (prislužili) odpuščanje greh ov. Pokli-
cani so, da učijo evangelij in nudijo ljudem zakramente. Nimamo
drugega duhovništva, ki bi bilo podobno levitskemu, kot nas zadosti
pouči Pismo Heb rejcem. Če pa posvetitev duhovnika (ordo) razum emo
iz službe Božji besedi (ministerium verbi), lahko tako posvetitev brez
zadržkov označimo kot zakrament. Kajti ta služba Božji besedi ima
Božji ukaz in obljube: »evangelij je Božja moč v rešitev vsakomur,
ki veruje« (Rim 1,16). Prav tako: »beseda, ki prihaja iz mojih ust, ne
vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel« (Iz 55,
11). Če je duhovniška posvetit ev tako razumljena, potem nam ne bo
težko označiti polaganje rok kot zakrament. Cerkev ima namreč Božje
256
odpušča, ko smo krščeni, ko jemo telo našega Gospoda, ko spreje
mamo odvezo.
Bog z besedo in obredom pripravi srca, da verujejo in sprejmejo
vero, kot pravi Pavel: »Vera pride iz poslušanja« (Rim 10,17). Kot pride
beseda v ušesa, da se dotakne srca, tako zadene obred oči, da vzpod
budi srce. Beseda in obred imata isti učinek (idem effectus est verbi et
ritus); Avguštin je razločno dejal, naj bo zakrament vidna beseda (ver-
bum visibile), saj je obred sprejet z očmi in je hkrati naslikanje besede
(pictura verbi), ki pomeni isto, kar pomeni beseda. Zato je učinek obeh,
besede in zakramenta, isti.
[Zakramenti v širšem pomenu besede]
Birma/konfirmacija in poslednje olje (extrema unctio) so od očetov
prevzeti obredi, ki jih Cerkev ne zahteva kot nujne za odrešenje, saj
niso po Božjem ukazu. Zato ni nekoristno, da jih razlikujemo od prej
naštetih, ki so po izrecnem Božjem ukazu in so jasna obljuba milosti.
Duhovništva (sacerdotium) nasprotniki ne razumejo, izhajajoč iz službe
besedi in zakramentu, temveč izhajajoč iz žrtvovanja, kot da bi novo
zavezno duhovništvo moralo biti podobno levitskemu [staroz avez
nemu] svečeništvu, ki žrtvuje za ljudstvo in pridobiva ljudem odpu
ščanje grehov. Učimo, da je Kristusova smrt na križu zadostna žrtev
za vse grehe sveta in ni za to potrebna nobena druga žrtev. Ljudje so
oprav ičeni zaradi te enkratne Kristusove žrtve, ko verujejo, da so bili
z njo odkupljeni, ne pa zaradi kakršnih koli novih žrtev. Duhovn iki
zato niso poklicani kakršnemu koli žrtvovanju, ki bi ga izvajali po
Postavi, da bi ljudem pridobili (prislužili) odpuščanje greh ov. Pokli-
cani so, da učijo evangelij in nudijo ljudem zakramente. Nimamo
drugega duhovništva, ki bi bilo podobno levitskemu, kot nas zadosti
pouči Pismo Heb rejcem. Če pa posvetitev duhovnika (ordo) razum emo
iz službe Božji besedi (ministerium verbi), lahko tako posvetitev brez
zadržkov označimo kot zakrament. Kajti ta služba Božji besedi ima
Božji ukaz in obljube: »evangelij je Božja moč v rešitev vsakomur,
ki veruje« (Rim 1,16). Prav tako: »beseda, ki prihaja iz mojih ust, ne
vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel« (Iz 55,
11). Če je duhovniška posvetit ev tako razumljena, potem nam ne bo
težko označiti polaganje rok kot zakrament. Cerkev ima namreč Božje
256
