Page 258 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 258
PREVODI
bil Abraham opravičen po obrezovanju; obrezovanje je pojmovano
kot znamenje izvrševanja vere. Mi tako učimo, da mora sprejemanje
zakramenta spremljati vera, ki veruje v obljube in sprejema ob
ljubljene dobrine, kot so ponujene v zakramentu. To je jasen in nadvse
odločilen temelj dokazovanja. Obljuba je brez koristi, če ni sprejeta z
vero (po veri). Toda zakramenti so znamenja obljub. Pri sprejemanju
zakramentov mora biti zraven vera, da nekdo, ki sprejme Gospodovo
večerjo, to kot tako tudi sprejema. Ker je to zakrament Nove zaveze –
kot jasno pove Kristus – trdno veruje, da so mu ponujene obljubljene
dobrine Nove zaveze, namreč zastonjsko odpuščanje grehov. To do
broto naj sprejme z vero, pomiri stisko vesti in veruje, da ta pričevanja
niso varljiva, ampak trdna, kot da bi Bog z novim čudežem iz nebes
obljubil, da hoče odpustiti. Toda kaj bi koristili čudeži in obljube
tistemu, ki ne veruje? Govorim o specifični veri (fides specialis) v no-
vozavezno obljubo, ki ne veruje le na splošno, da je Bog, temveč da
ji je Bog ponudil odpuščanje grehov. Tako sprejemanje zakram entov
tolaži in spodbuja pobožno in preplašeno vest. Ni mogoče izraziti z
besedami, kakšne zlorabe je v Cerkvi povzročilo fanatično prepričanje
o »avtomatičnosti« učinka, »brez notranje udeleženosti« sprejemalca.
Od tod izvira profaniziranje maše,9 o čemer bomo še govorili.
Z nobeno črko starih cerkvenih piscev ni mogoče podpreti shola
stike v tej zadevi. Nasprotno, Avguštin pravi, da opravičuje vera v zakra
ment, ne zakrament sam po sebi. »S srcem namreč verujemo in tako
smo deležni pravičnosti« (Rim 10,10) pa je znano mnenje apos tola Pavla.
Izbral in iz nemščine prevedel Marko Kerševan
zakramentu ni postavljal ovir/zapor (obex); vera, zavestni Da, da ni nujna (tako med
drugimi Duns Scotus). Po koncilu v Firencah 1439 so le tri bistvene značilnosti
zakramenta: materia (npr. kruh in vino), forma, tj. beseda (npr. vpeljava obhajila:
»Naš Gospod Jezus Kristus je v noči … rekel …«) in intencija dajalca/posredovalca,
da ponudi zakrament. Za protestantsko reformacijo pa zakrament stoji in pade z
vero sprejemalca, vero, ki temelji na obljubi in besedi zakramenta – zakrament je
razumljen v bistvu kot »vidna beseda« (verbum visibile). Reformacija se osredotoča
na vero in besedo.
9 Dokument drugega vatikanskega koncila katoliške cerkve O sveti liturgiji (1963)
zdaj zahteva »polno, zavestno in dejavno udeleženost na liturgičnem slavju«.
258
bil Abraham opravičen po obrezovanju; obrezovanje je pojmovano
kot znamenje izvrševanja vere. Mi tako učimo, da mora sprejemanje
zakramenta spremljati vera, ki veruje v obljube in sprejema ob
ljubljene dobrine, kot so ponujene v zakramentu. To je jasen in nadvse
odločilen temelj dokazovanja. Obljuba je brez koristi, če ni sprejeta z
vero (po veri). Toda zakramenti so znamenja obljub. Pri sprejemanju
zakramentov mora biti zraven vera, da nekdo, ki sprejme Gospodovo
večerjo, to kot tako tudi sprejema. Ker je to zakrament Nove zaveze –
kot jasno pove Kristus – trdno veruje, da so mu ponujene obljubljene
dobrine Nove zaveze, namreč zastonjsko odpuščanje grehov. To do
broto naj sprejme z vero, pomiri stisko vesti in veruje, da ta pričevanja
niso varljiva, ampak trdna, kot da bi Bog z novim čudežem iz nebes
obljubil, da hoče odpustiti. Toda kaj bi koristili čudeži in obljube
tistemu, ki ne veruje? Govorim o specifični veri (fides specialis) v no-
vozavezno obljubo, ki ne veruje le na splošno, da je Bog, temveč da
ji je Bog ponudil odpuščanje grehov. Tako sprejemanje zakram entov
tolaži in spodbuja pobožno in preplašeno vest. Ni mogoče izraziti z
besedami, kakšne zlorabe je v Cerkvi povzročilo fanatično prepričanje
o »avtomatičnosti« učinka, »brez notranje udeleženosti« sprejemalca.
Od tod izvira profaniziranje maše,9 o čemer bomo še govorili.
Z nobeno črko starih cerkvenih piscev ni mogoče podpreti shola
stike v tej zadevi. Nasprotno, Avguštin pravi, da opravičuje vera v zakra
ment, ne zakrament sam po sebi. »S srcem namreč verujemo in tako
smo deležni pravičnosti« (Rim 10,10) pa je znano mnenje apos tola Pavla.
Izbral in iz nemščine prevedel Marko Kerševan
zakramentu ni postavljal ovir/zapor (obex); vera, zavestni Da, da ni nujna (tako med
drugimi Duns Scotus). Po koncilu v Firencah 1439 so le tri bistvene značilnosti
zakramenta: materia (npr. kruh in vino), forma, tj. beseda (npr. vpeljava obhajila:
»Naš Gospod Jezus Kristus je v noči … rekel …«) in intencija dajalca/posredovalca,
da ponudi zakrament. Za protestantsko reformacijo pa zakrament stoji in pade z
vero sprejemalca, vero, ki temelji na obljubi in besedi zakramenta – zakrament je
razumljen v bistvu kot »vidna beseda« (verbum visibile). Reformacija se osredotoča
na vero in besedo.
9 Dokument drugega vatikanskega koncila katoliške cerkve O sveti liturgiji (1963)
zdaj zahteva »polno, zavestno in dejavno udeleženost na liturgičnem slavju«.
258
