Page 13 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 13
JONATAN VINKLER
Toda 16. stoletje ni bilo doba, ki bi bila izrazito naklonjena pred
vsem kontemplativni poglobitvi, kakršni je stregel srednji vek in
kakršno je ponavadi moči postaviti kar najbližje pomenskemu polju
skladanja, pisanja, z nadpomenko: (likovnega, prostorskega, tonal
nega in jezikovnega …) komponiranja. Zdi se, da čas zadnjega velikega
preloma z versko enotnostjo (ne enovitostjo) evropske ekumene kar
najbolj natančno označuje Dantejev odgovor menihu, ki je pesnika
spraševal, kaj išče. Alighieri je odvrnil: la pace. Govor je kajpak o onem
miru, ki se ga prosi z besedami Adveniat regnum Tuum. O pomiritvi
med civitatis divinae, božjo državo, na eni strani ter civitatis humanae
terrestrae, človeškim pozemskim občestvom na drugi. O iskanju
ponovne gotovosti, da ima življenje zopet svoj pomen in da se je
znova našel kompas, ki bi mogel njegov tek usmeriti v pravi kvadrant
mišljenjskega in delovanjskega zemljevida. Kajti v renesansi je prišlo
do razkroja vere v nesmrtnost duše in tako do vse bolj jasne zavesti
o lastni minljivosti.9 In slednje je dodobra omajalo temeljni oporni
steber, na katerem je slonela celotna srednjeveška družba – strukturo
predstav o popotovanju človeka od tod onstran, o efemernosti tukajš
njosti in zdajšnjosti, o grehu, kesanju, dobrih delih, milosti Božji in
odrešitvi. Duha tiste dobe sugestivno odražajo verzi Lorenza Magni
fica, ki je v Triumfu Bakha in Ariadne zavzdihnil:
O kako mladost je krasna,
a beži nam venomer!
Danes še je čas za pir,
jutri bo že ura kasna.10
Zato je eden od ključev za razumevanje mentalitete 16. stoletja,
njenih idearijev in imaginarijev, ki proti koncu stoletja miselnih in
verskih iskanj vse bolj dobivajo baročno fiziognomijo, občutek nego
tovosti, razdvojenosti in trpljenja, ki mu sledi potreba po milosti (Božji).
Ob tem ni brez posebne teže dejstvo, da je od Luthrovega nastopa pa
skorajda do konca stoletja versko misel v Evropi primarno okupiral
predvsem disput o milosti Božji, v katerem sta se spoprijeli dve veliki
armadi teoloških vojščakov.
9 Jacob Burckhardt, Renesančna kultura, Ljubljana 1963, 397–405.
10 Zadnji verz dobesedno glasi: »Di doman non c´è certezza.« J. Burckhardt, n. d., 310.
13
Toda 16. stoletje ni bilo doba, ki bi bila izrazito naklonjena pred
vsem kontemplativni poglobitvi, kakršni je stregel srednji vek in
kakršno je ponavadi moči postaviti kar najbližje pomenskemu polju
skladanja, pisanja, z nadpomenko: (likovnega, prostorskega, tonal
nega in jezikovnega …) komponiranja. Zdi se, da čas zadnjega velikega
preloma z versko enotnostjo (ne enovitostjo) evropske ekumene kar
najbolj natančno označuje Dantejev odgovor menihu, ki je pesnika
spraševal, kaj išče. Alighieri je odvrnil: la pace. Govor je kajpak o onem
miru, ki se ga prosi z besedami Adveniat regnum Tuum. O pomiritvi
med civitatis divinae, božjo državo, na eni strani ter civitatis humanae
terrestrae, človeškim pozemskim občestvom na drugi. O iskanju
ponovne gotovosti, da ima življenje zopet svoj pomen in da se je
znova našel kompas, ki bi mogel njegov tek usmeriti v pravi kvadrant
mišljenjskega in delovanjskega zemljevida. Kajti v renesansi je prišlo
do razkroja vere v nesmrtnost duše in tako do vse bolj jasne zavesti
o lastni minljivosti.9 In slednje je dodobra omajalo temeljni oporni
steber, na katerem je slonela celotna srednjeveška družba – strukturo
predstav o popotovanju človeka od tod onstran, o efemernosti tukajš
njosti in zdajšnjosti, o grehu, kesanju, dobrih delih, milosti Božji in
odrešitvi. Duha tiste dobe sugestivno odražajo verzi Lorenza Magni
fica, ki je v Triumfu Bakha in Ariadne zavzdihnil:
O kako mladost je krasna,
a beži nam venomer!
Danes še je čas za pir,
jutri bo že ura kasna.10
Zato je eden od ključev za razumevanje mentalitete 16. stoletja,
njenih idearijev in imaginarijev, ki proti koncu stoletja miselnih in
verskih iskanj vse bolj dobivajo baročno fiziognomijo, občutek nego
tovosti, razdvojenosti in trpljenja, ki mu sledi potreba po milosti (Božji).
Ob tem ni brez posebne teže dejstvo, da je od Luthrovega nastopa pa
skorajda do konca stoletja versko misel v Evropi primarno okupiral
predvsem disput o milosti Božji, v katerem sta se spoprijeli dve veliki
armadi teoloških vojščakov.
9 Jacob Burckhardt, Renesančna kultura, Ljubljana 1963, 397–405.
10 Zadnji verz dobesedno glasi: »Di doman non c´è certezza.« J. Burckhardt, n. d., 310.
13
