Page 86 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 86
RAZPRAVE, [TUDIJE
Pojasni, da na Kristusovo pomembnost kažeta tudi oba zakramenta
– sveti krst in obhajilo. Krščeni smo bili na njegovo smrt, njegovo
telo jemo in kri pijemo pri njegovi sveti večerji, zaradi potrditve in
trdnosti naše vere vanj. Tako tudi v samem njegovem imenu dobimo
odpustke naših grehov. O tem morajo zvesti pridigarji poučevati ljudi.
Pravi evangelijski pridigar mora biti prepričan, da uči le pravo, čisto
Božjo besedo, in svojo službo mora opravljati z veselim srcem, z dobro
vestjo, prav in popolnoma, kljub trpljenju, ki ga bo ob tem spremljalo.
Glede smrti se predikant opira na učenje svetega Pavla, ki pravi,
da kadar človek umre, ne umre kot kaka »nepametna živina«. Ko se
človek loči s tega sveta skozi telesno smrt, je enako, kot če bi šel iz
ene dežele v drugo – iz enega sveta gre v drugi, prihodnji svet, kjer
bo vedno ostal in nikoli več telesno umrl. Na drugem svetu pa sta
samo dve mesti, kamor pridejo tisti, ki se s tega sveta ločijo – Nebo
in Pekel. Kar katoličani učijo o vicah, češ da se tam mrtve duše
mučijo tako dolgo, dokler se povsem ne očistijo grehov, niso nič
drugega kot pravljice in nesramne laži, skozi katere so ljudi strašili
in jih preg ovorili, da so sami sebi in svojim sorodnikom kupovali
maše zadušnice, sedmine, tridesetnice in letnice. Prava vera uči, da
nas po smrti čaka takojšnja sodba. Od grehov nas lahko očisti le
ena sama reč: kri Jezusa Kristusa, Božjega sina, ki se je žrtvoval za
nas. Nič ni bolj gotovo kot to, da moramo vsi ta svet zapustiti in se
od njega ločiti. Na drugem svetu pa ni več stanov kot le dva – nebo
in pekel. V peklu ni dobro – je le jokanje, šklepetanje zob, »ogenj, ki
nikoli ne ugasne, in en črv, ki bo večno grizel«. Zato mora kristjan
skrbeti le, da po svoji smrti pride v pravi stan – v nebo, ki ga je Bog
pripravil za tiste, ki ga ljubijo: »Kar ni nobeno oko videlo in nobeno
uho slišalo in v nobenega človeka srce prišlo, to je Bog pripravil tem,
ki njega ljubijo«.24 Vse življenje se moramo bojevati zoper tri močne
sovražn ike: naše lastno meso, Hudiča in ta svet. Še posebej se morajo
zoper te sovražnike bojevati cerkveni služabniki in pravi evangelijski
pridigarji. Ko ne storimo, kar smo dolžni storiti, moramo zato vsako
uro in vsak čas takole moliti: »Odpusti nam naše dolge, da nismo
storili, kar in kakor smo bili dolžni storiti«. Tako je očitno, da si neba
24 M. Trost, n. d., 72.
86
Pojasni, da na Kristusovo pomembnost kažeta tudi oba zakramenta
– sveti krst in obhajilo. Krščeni smo bili na njegovo smrt, njegovo
telo jemo in kri pijemo pri njegovi sveti večerji, zaradi potrditve in
trdnosti naše vere vanj. Tako tudi v samem njegovem imenu dobimo
odpustke naših grehov. O tem morajo zvesti pridigarji poučevati ljudi.
Pravi evangelijski pridigar mora biti prepričan, da uči le pravo, čisto
Božjo besedo, in svojo službo mora opravljati z veselim srcem, z dobro
vestjo, prav in popolnoma, kljub trpljenju, ki ga bo ob tem spremljalo.
Glede smrti se predikant opira na učenje svetega Pavla, ki pravi,
da kadar človek umre, ne umre kot kaka »nepametna živina«. Ko se
človek loči s tega sveta skozi telesno smrt, je enako, kot če bi šel iz
ene dežele v drugo – iz enega sveta gre v drugi, prihodnji svet, kjer
bo vedno ostal in nikoli več telesno umrl. Na drugem svetu pa sta
samo dve mesti, kamor pridejo tisti, ki se s tega sveta ločijo – Nebo
in Pekel. Kar katoličani učijo o vicah, češ da se tam mrtve duše
mučijo tako dolgo, dokler se povsem ne očistijo grehov, niso nič
drugega kot pravljice in nesramne laži, skozi katere so ljudi strašili
in jih preg ovorili, da so sami sebi in svojim sorodnikom kupovali
maše zadušnice, sedmine, tridesetnice in letnice. Prava vera uči, da
nas po smrti čaka takojšnja sodba. Od grehov nas lahko očisti le
ena sama reč: kri Jezusa Kristusa, Božjega sina, ki se je žrtvoval za
nas. Nič ni bolj gotovo kot to, da moramo vsi ta svet zapustiti in se
od njega ločiti. Na drugem svetu pa ni več stanov kot le dva – nebo
in pekel. V peklu ni dobro – je le jokanje, šklepetanje zob, »ogenj, ki
nikoli ne ugasne, in en črv, ki bo večno grizel«. Zato mora kristjan
skrbeti le, da po svoji smrti pride v pravi stan – v nebo, ki ga je Bog
pripravil za tiste, ki ga ljubijo: »Kar ni nobeno oko videlo in nobeno
uho slišalo in v nobenega človeka srce prišlo, to je Bog pripravil tem,
ki njega ljubijo«.24 Vse življenje se moramo bojevati zoper tri močne
sovražn ike: naše lastno meso, Hudiča in ta svet. Še posebej se morajo
zoper te sovražnike bojevati cerkveni služabniki in pravi evangelijski
pridigarji. Ko ne storimo, kar smo dolžni storiti, moramo zato vsako
uro in vsak čas takole moliti: »Odpusti nam naše dolge, da nismo
storili, kar in kakor smo bili dolžni storiti«. Tako je očitno, da si neba
24 M. Trost, n. d., 72.
86
