Page 114 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 114
[TUDIJSKI VE^ERI
Jonatan Vinkler
[KODA HOVORYTY
Protireformacija in rekatolizacija v ^e{kem kraljestvu: 1621–1628
»Tudi zdravnik je neprijeten zmešanemu norcu, pa tudi oče nemar-
nemu sinu; prvi, ko svojega bolnika veže, in drugi, ko tepe, toda oba
to počneta iz ljubezni. /…/ In če je treba po zakonu kaznovati
prešuštvo, Božjega ropa ni treba? In ali ni huje, če duša ne ohrani
vere v Boga, kot če žena ne ostane zvesta svojemu možu? In ali
nima cerkev dolžnosti siliti svoje izgubljene sinove, naj se vrnejo, ko
so izgubljeni sinovi druge silili v pogubo? In ali ne sodijo pod pastir-
jevo skrb tudi take ovce, ki mu niso bile nasilno iztrgane, temveč s
prilizovanjem odtujene in predane tujcem? In če se oklevajo vrniti,
ali jim ni primerno zažugati z bičem in jih po potrebi tudi udariti?«1
Družba Jezusova v obrambo katoliške restavracije na Češkem
Leta 1526 dežele svetováclavske in svetoštefanske krone za kralja
izvolile Ferdinanda I., brata cesarja Karla V. Tako se je Habsbur-
žanom uresničila davna želja, da bi okoli Vzhodne marke izoblikovali
veliko in kolikor moči zaokroženo državo, ki bi se razprostirala od
srednjega Podonavja do zgornje Labe in bi obkrožala celo južno
Nemčijo. Toda v Češkem kraljestvu so tedaj pod njihovim žezlom
prebivali ljudje, ki že več kot stoletje, od husitskih vojn naprej, po
večini niso izpovedovali istega verskega prepričanja kot oni. In ker je
habsburška dinastija v spregi s katoliško (pravo)vernostjo in rimsko
cerkvijo na konfesionalnem področju neposredno utelešala idejo
verskega univerzalizma, v čigar znamenju se bodo odvijali boji za
premoč na evropskem kontinentu v naslednjem stoletju in pol,
na političnem polju pa srednjeveško tradicijo, ki se je pod njimi v
1 Ernest Denis, Čechy po Bílé hoře I, četrta, pregledana izdaja, Praha 1930, 74, 75.
112
Jonatan Vinkler
[KODA HOVORYTY
Protireformacija in rekatolizacija v ^e{kem kraljestvu: 1621–1628
»Tudi zdravnik je neprijeten zmešanemu norcu, pa tudi oče nemar-
nemu sinu; prvi, ko svojega bolnika veže, in drugi, ko tepe, toda oba
to počneta iz ljubezni. /…/ In če je treba po zakonu kaznovati
prešuštvo, Božjega ropa ni treba? In ali ni huje, če duša ne ohrani
vere v Boga, kot če žena ne ostane zvesta svojemu možu? In ali
nima cerkev dolžnosti siliti svoje izgubljene sinove, naj se vrnejo, ko
so izgubljeni sinovi druge silili v pogubo? In ali ne sodijo pod pastir-
jevo skrb tudi take ovce, ki mu niso bile nasilno iztrgane, temveč s
prilizovanjem odtujene in predane tujcem? In če se oklevajo vrniti,
ali jim ni primerno zažugati z bičem in jih po potrebi tudi udariti?«1
Družba Jezusova v obrambo katoliške restavracije na Češkem
Leta 1526 dežele svetováclavske in svetoštefanske krone za kralja
izvolile Ferdinanda I., brata cesarja Karla V. Tako se je Habsbur-
žanom uresničila davna želja, da bi okoli Vzhodne marke izoblikovali
veliko in kolikor moči zaokroženo državo, ki bi se razprostirala od
srednjega Podonavja do zgornje Labe in bi obkrožala celo južno
Nemčijo. Toda v Češkem kraljestvu so tedaj pod njihovim žezlom
prebivali ljudje, ki že več kot stoletje, od husitskih vojn naprej, po
večini niso izpovedovali istega verskega prepričanja kot oni. In ker je
habsburška dinastija v spregi s katoliško (pravo)vernostjo in rimsko
cerkvijo na konfesionalnem področju neposredno utelešala idejo
verskega univerzalizma, v čigar znamenju se bodo odvijali boji za
premoč na evropskem kontinentu v naslednjem stoletju in pol,
na političnem polju pa srednjeveško tradicijo, ki se je pod njimi v
1 Ernest Denis, Čechy po Bílé hoře I, četrta, pregledana izdaja, Praha 1930, 74, 75.
112
