Page 116 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 116
[TUDIJSKI VE^ERI
potegnili nasprotno potezo. Ti v češkem plemstvu tedaj niso bili
najbolj številni, zato pa izjemno vplivni, kajti med njimi najdemo
plemiške družine Černín, Berka, Kolovrat in Pernštein, izmed njih
pa so prihajali kraljevi ministri za češke dežele: poleg Jaroslava Bořite
z Martinic in Viléma grofa Slavate s Chluma tudi Kryštof Popel knez
z Lobkovic in najvišji kancler čeških dežel Zdeněk Popel z Lobkovic.
Ko je tega Rudolf II. pozval, naj, kot je veleval običaj, podpiše listino
o podelitvi verske svobode drugače verujočim sodeželanom, je ta
svojemu vladarju odvrnil: »Po posvetu z učenimi duhovnimi ljudmi sem s
svojo vestjo ugotovil, da tega majestata, ki je proti moji veri, ne morem
podpisati brez škode za svojo vest.«4
Tako so si tedaj v čeških deželah stali nasproti protestantsko
plemstvo, ki je razen deklarativne rabe Husovega imena bolj malo
storilo za obrambo verskih svoboščin v svojih deželah, in malo-
številni, toda politično zelo pomembni predstavniki najvišjega
plemstva, ki pa se je v zadnjih desetletjih pred stanovsko vstajo že
povsem uglasilo s takrat vse bolj dominantnimi akordi katoliške
verske reformacije. In slednji so na deželnem zboru ob prvi prilož-
nosti, ki se jim je ponudila, za češkega kralja izvolili svojega kandi-
data, ki je bil trd katoličan – nadvojvodo Ferdinanda (Štajerskega).5
pravic v zvezi s postavljanjem cerkva. Nekatoličani so si namreč smeli postavljali
svoje sakralne zgradbe zgolj na kraljevi posesti, ne pa na zemlji, ki je pripadala
katoliški cerkvi. In tako je nastalo ključno vprašanje: ali so posesti katoliške cerkve,
če je češki kralj katoličan, kraljeva zemlja. Povod za stanovsko vstajo proti
Habsburžanom je bilo porušenje dveh evangeličanskih cerkva v dveh mestecih
na severu Češke. Leta 1617 je namreč praški nadškof Jan Lohelius podrl evan-
geličansko cerkev v rudarskem mestu Hrob, ki je bilo posest Praške nadškofije,
isto pa se je zgodilo tudi v Broumovu. Čeprav je šlo zgolj za 4,2 % zemlje v
svetováclavskih deželah, so stanovi presodili, da je tako rušenje nekatoliških cerkva
dovolj težak napad na njihove verske pravice iz Majestáta, da lahko opraviči njihov
upor proti Habsburžanu, ki je sedel na prestolu sv. Václava. In tako se je začela
tridesetletna vojna. Josef Pekař, Bílá Hora. Její příčiny i následky, v: Josef Pekař,
Postavy a problémy českých dějin, Výbor z díla, Praha 1990, 141–143.
4 Vilém Slavata, Paměti I, Praha 1887, 371.
5 Med študijem na jezuitski univerzi v Ingolstadtu od 1590. dalje je imel nanj močan
vpliv jezuit Ivan Bogarin, v letih 1591–1597 tudi tržaški škof, ki je bil eden prvih
gojencev Germanika v Rimu, ta pa je bil ustanovljen za sistematično vzgojo
duhovnikov iz Srednje in Severne Evrope, ki in da bi se lahko, ko bi se vrnili v
svoje kraje, učinkovito zoperstavljali napredovanju protestantske reformacije.
114
potegnili nasprotno potezo. Ti v češkem plemstvu tedaj niso bili
najbolj številni, zato pa izjemno vplivni, kajti med njimi najdemo
plemiške družine Černín, Berka, Kolovrat in Pernštein, izmed njih
pa so prihajali kraljevi ministri za češke dežele: poleg Jaroslava Bořite
z Martinic in Viléma grofa Slavate s Chluma tudi Kryštof Popel knez
z Lobkovic in najvišji kancler čeških dežel Zdeněk Popel z Lobkovic.
Ko je tega Rudolf II. pozval, naj, kot je veleval običaj, podpiše listino
o podelitvi verske svobode drugače verujočim sodeželanom, je ta
svojemu vladarju odvrnil: »Po posvetu z učenimi duhovnimi ljudmi sem s
svojo vestjo ugotovil, da tega majestata, ki je proti moji veri, ne morem
podpisati brez škode za svojo vest.«4
Tako so si tedaj v čeških deželah stali nasproti protestantsko
plemstvo, ki je razen deklarativne rabe Husovega imena bolj malo
storilo za obrambo verskih svoboščin v svojih deželah, in malo-
številni, toda politično zelo pomembni predstavniki najvišjega
plemstva, ki pa se je v zadnjih desetletjih pred stanovsko vstajo že
povsem uglasilo s takrat vse bolj dominantnimi akordi katoliške
verske reformacije. In slednji so na deželnem zboru ob prvi prilož-
nosti, ki se jim je ponudila, za češkega kralja izvolili svojega kandi-
data, ki je bil trd katoličan – nadvojvodo Ferdinanda (Štajerskega).5
pravic v zvezi s postavljanjem cerkva. Nekatoličani so si namreč smeli postavljali
svoje sakralne zgradbe zgolj na kraljevi posesti, ne pa na zemlji, ki je pripadala
katoliški cerkvi. In tako je nastalo ključno vprašanje: ali so posesti katoliške cerkve,
če je češki kralj katoličan, kraljeva zemlja. Povod za stanovsko vstajo proti
Habsburžanom je bilo porušenje dveh evangeličanskih cerkva v dveh mestecih
na severu Češke. Leta 1617 je namreč praški nadškof Jan Lohelius podrl evan-
geličansko cerkev v rudarskem mestu Hrob, ki je bilo posest Praške nadškofije,
isto pa se je zgodilo tudi v Broumovu. Čeprav je šlo zgolj za 4,2 % zemlje v
svetováclavskih deželah, so stanovi presodili, da je tako rušenje nekatoliških cerkva
dovolj težak napad na njihove verske pravice iz Majestáta, da lahko opraviči njihov
upor proti Habsburžanu, ki je sedel na prestolu sv. Václava. In tako se je začela
tridesetletna vojna. Josef Pekař, Bílá Hora. Její příčiny i následky, v: Josef Pekař,
Postavy a problémy českých dějin, Výbor z díla, Praha 1990, 141–143.
4 Vilém Slavata, Paměti I, Praha 1887, 371.
5 Med študijem na jezuitski univerzi v Ingolstadtu od 1590. dalje je imel nanj močan
vpliv jezuit Ivan Bogarin, v letih 1591–1597 tudi tržaški škof, ki je bil eden prvih
gojencev Germanika v Rimu, ta pa je bil ustanovljen za sistematično vzgojo
duhovnikov iz Srednje in Severne Evrope, ki in da bi se lahko, ko bi se vrnili v
svoje kraje, učinkovito zoperstavljali napredovanju protestantske reformacije.
114
