Page 115 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 115
JONATAN VINKLER
17. stoletju razvila v absolutizem, je bilo tako Čehom kot Habsbur-
žanom jasno, da med njimi trajni mir ni mogoč. Utrujenost in/ali
mirnost nekaterih vladarjev ali strah pred vsesplošnim uničenjem
so omogočali samo premirja – včasih tudi precej dolga –, toda nihče
jih ni imel za končno stanje.2 Čehom je bilo namreč jasno, da
vladajoči član habsburške hiše kot češki kralj in rimski cesar zanje
ni bil samo branitelj miru, temveč tudi defensor fidei – seveda ne take,
kot so jo že več kot stoletje in pol izpovedovali številni prebivalci
dežel svetováclavske krone.
Toda pravice, ki so jih uživali češki »heretiki«, so bile, čeprav
številne, vendarle zgolj tolerirane, kajti Čehom se ni nikoli posrečilo
svojih vladarjev odvrniti od planov splošne katoliške restavracije.
Verske svoboščine so temeljile bolj na srečnih pridobitvah, ki so bile
odvisne predvsem od (ne)moči posameznega vladarja, kot pa od
celovito urejenega sistema stanovskih svobod, ki bi omogočal tudi
drugačno ugledavo verskih reči, kakor jo je učila rimska cerkev. In
tako je zadostovala že najmanjša napaka češkega nekatoliškega
plemstva, najšibkejše omahovanje, in že bi utegnili priti ob svoje
verske privilegije, ki so bili ves čas zgolj začasni in dani kot izjema od
unitarističnega pravila katoliške pravovernosti. In ko se je rimska
cerkev, ki jo je nemška reformacija v 16. stoletju prisilila najprej v
defenzivo, toda nato tudi v notranjo reformacijo in reorganizacijo,
po koncilu v Tridentu zopet pričela odločneje spoprijemati z drugače
verujočimi v Srednji Evropi, so Čehi živeli v stalnem strahu pred
nasprotnikom, ki je tedaj sicer še skrival svoje radikalne namere, toda
bilo kot na dlani, da (odločilni) spoprijem ne more biti odlagan v
nedogled.
V prvih desetletjih 17. stoletja je tako verska napetost v pričako-
vanju odločilnega spopada rasla. Ko so tako protestanti leta 1609
od Rudolfa II. izsili Majestát, s katerim je bila končno razglašena
verska svoboda,3 so odločni katoličani med češko aristokracijo takoj
2 E. Denis, Čechy po Bílé hoře I, 20.
3 Po l. 1609 je imel vsak prebivalec dežel sv. Václava polno svobodo verovanja. To
je pomenilo, da je lahko v čeških deželah katerikoli plemič, svobodnjak ali
podanik izpovedoval katerokoli veroizpoved. In to ne le na kraljevi zemlji, temveč
tudi na posestvih nadškofa ali samostanov. Niso pa imeli vsi vseh in enakih
113
17. stoletju razvila v absolutizem, je bilo tako Čehom kot Habsbur-
žanom jasno, da med njimi trajni mir ni mogoč. Utrujenost in/ali
mirnost nekaterih vladarjev ali strah pred vsesplošnim uničenjem
so omogočali samo premirja – včasih tudi precej dolga –, toda nihče
jih ni imel za končno stanje.2 Čehom je bilo namreč jasno, da
vladajoči član habsburške hiše kot češki kralj in rimski cesar zanje
ni bil samo branitelj miru, temveč tudi defensor fidei – seveda ne take,
kot so jo že več kot stoletje in pol izpovedovali številni prebivalci
dežel svetováclavske krone.
Toda pravice, ki so jih uživali češki »heretiki«, so bile, čeprav
številne, vendarle zgolj tolerirane, kajti Čehom se ni nikoli posrečilo
svojih vladarjev odvrniti od planov splošne katoliške restavracije.
Verske svoboščine so temeljile bolj na srečnih pridobitvah, ki so bile
odvisne predvsem od (ne)moči posameznega vladarja, kot pa od
celovito urejenega sistema stanovskih svobod, ki bi omogočal tudi
drugačno ugledavo verskih reči, kakor jo je učila rimska cerkev. In
tako je zadostovala že najmanjša napaka češkega nekatoliškega
plemstva, najšibkejše omahovanje, in že bi utegnili priti ob svoje
verske privilegije, ki so bili ves čas zgolj začasni in dani kot izjema od
unitarističnega pravila katoliške pravovernosti. In ko se je rimska
cerkev, ki jo je nemška reformacija v 16. stoletju prisilila najprej v
defenzivo, toda nato tudi v notranjo reformacijo in reorganizacijo,
po koncilu v Tridentu zopet pričela odločneje spoprijemati z drugače
verujočimi v Srednji Evropi, so Čehi živeli v stalnem strahu pred
nasprotnikom, ki je tedaj sicer še skrival svoje radikalne namere, toda
bilo kot na dlani, da (odločilni) spoprijem ne more biti odlagan v
nedogled.
V prvih desetletjih 17. stoletja je tako verska napetost v pričako-
vanju odločilnega spopada rasla. Ko so tako protestanti leta 1609
od Rudolfa II. izsili Majestát, s katerim je bila končno razglašena
verska svoboda,3 so odločni katoličani med češko aristokracijo takoj
2 E. Denis, Čechy po Bílé hoře I, 20.
3 Po l. 1609 je imel vsak prebivalec dežel sv. Václava polno svobodo verovanja. To
je pomenilo, da je lahko v čeških deželah katerikoli plemič, svobodnjak ali
podanik izpovedoval katerokoli veroizpoved. In to ne le na kraljevi zemlji, temveč
tudi na posestvih nadškofa ali samostanov. Niso pa imeli vsi vseh in enakih
113
