Page 118 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 118
[TUDIJSKI VE^ERI
singularni brain trust katoliškega protireformacijskega obračuna s
protestanti v tem delu Evrope.7
Kajti ukrepi, ki so jih Ferdinand kot deželni knez, sekovski škof
Martin Brenner in ljubljanski škof Tomaž Hren izvajali proti prote-
stantom, so dobili čez dobri dve desetletji, kot se zdi, popolnoma
analogno, le mnogo večjo ponovitev v deželah svetováclavske krone.
Logika obračuna z drugoverci je bila popolnoma identična, le da je
bil tam Ferdinand (II.) češki kralj in rimski cesar, namesto Hrena in
Brennerja pa sta se kot duhovna pastirja na politični sceni pojavila
enigmatični papeški nuncij Carlo Caraffa in praški nadškof Ernst
Adalbert grof Harrach8 ter seveda Karel knez Liechtenstein kot
Ferdinandov upravni »eksekutor«.
Škof Stobej je 20. julija 1598 Ferdinandu v Gradec poslal obsežno
pisanje, v katerem si je zastavil troje vprašanj: 1) ali je čas za katoliško
reformacijo primeren, 2) kako pristopiti k celi zadevi in 3) kje
poprijeti. Premeteni služabnik rimske cerkve je kajpak zavzel pred-
vsem odločno stališče, da velja katoliško reformacijo uveljaviti
čimprej. Pri tem da se ni ozirati niti na turško nevarnost niti na
možnost upora na »notranji fronti«. Doslej da je bilo miselno
razhajanje, kako pristopiti k stvari: na eni strani so svetovali, da je
treba nad protestantstvo z železno roko in ognjeno silo, drugi pa so
menili, da je treba drugoverce prepričati s popustljivostjo in dia-
logom. Lavantinskemu škofu (1584–1618) se ni zdel primeren ne prvi
ne drugi pristop. Tisti, ki bi hoteli udejanjati zgolj surovo silo, da
kažejo več vneme in volje kot razsodnosti, kajti pri vprašanjih vere je
7 Igor Grdina, Hrenov odnos do protestantov, v: Igor Grdina, Od brižinskih
spomenikov do razsvetljenstva, Maribor 1999, 208. Strnjen povzetek Stobejevega
spisa se nahaja v: Franc Kovačič, Zgodovina Lavantinske škofije (1228–1928),
Maribor 1928, 267–269, izvirno podobo dokumenta pa je najti v: Georgii Stobaei
de Palmaburgo episcopi lavantini caesareae majestati, et serenissimo Ferdinando archiduci,
Austriae A secretioribus Consiliis, necnon pro eodem per Inferiori Austriae Provincias
Locumentenentis Epistolae ad diversos, Venetiis 1749, 13–17 (izvod omenjenega dela
hrani Osrednja knjižnica Celje, domoznanski oddelek, sg.: Rr 316).
8 Trinajsti praški nadškof, ki je to mesto zasedal med 1623 in 1667, je bil sin
zaupnega prijatelja Ferdinanda II. Karla grofa Harracha. Študiral je na jezuitskih
kolegijih in na Germaniku v Rimu, kjer je že med študijem postal najprej
komornik in nato tajnik papeža Gregorja XV. (1621–1623).
116
singularni brain trust katoliškega protireformacijskega obračuna s
protestanti v tem delu Evrope.7
Kajti ukrepi, ki so jih Ferdinand kot deželni knez, sekovski škof
Martin Brenner in ljubljanski škof Tomaž Hren izvajali proti prote-
stantom, so dobili čez dobri dve desetletji, kot se zdi, popolnoma
analogno, le mnogo večjo ponovitev v deželah svetováclavske krone.
Logika obračuna z drugoverci je bila popolnoma identična, le da je
bil tam Ferdinand (II.) češki kralj in rimski cesar, namesto Hrena in
Brennerja pa sta se kot duhovna pastirja na politični sceni pojavila
enigmatični papeški nuncij Carlo Caraffa in praški nadškof Ernst
Adalbert grof Harrach8 ter seveda Karel knez Liechtenstein kot
Ferdinandov upravni »eksekutor«.
Škof Stobej je 20. julija 1598 Ferdinandu v Gradec poslal obsežno
pisanje, v katerem si je zastavil troje vprašanj: 1) ali je čas za katoliško
reformacijo primeren, 2) kako pristopiti k celi zadevi in 3) kje
poprijeti. Premeteni služabnik rimske cerkve je kajpak zavzel pred-
vsem odločno stališče, da velja katoliško reformacijo uveljaviti
čimprej. Pri tem da se ni ozirati niti na turško nevarnost niti na
možnost upora na »notranji fronti«. Doslej da je bilo miselno
razhajanje, kako pristopiti k stvari: na eni strani so svetovali, da je
treba nad protestantstvo z železno roko in ognjeno silo, drugi pa so
menili, da je treba drugoverce prepričati s popustljivostjo in dia-
logom. Lavantinskemu škofu (1584–1618) se ni zdel primeren ne prvi
ne drugi pristop. Tisti, ki bi hoteli udejanjati zgolj surovo silo, da
kažejo več vneme in volje kot razsodnosti, kajti pri vprašanjih vere je
7 Igor Grdina, Hrenov odnos do protestantov, v: Igor Grdina, Od brižinskih
spomenikov do razsvetljenstva, Maribor 1999, 208. Strnjen povzetek Stobejevega
spisa se nahaja v: Franc Kovačič, Zgodovina Lavantinske škofije (1228–1928),
Maribor 1928, 267–269, izvirno podobo dokumenta pa je najti v: Georgii Stobaei
de Palmaburgo episcopi lavantini caesareae majestati, et serenissimo Ferdinando archiduci,
Austriae A secretioribus Consiliis, necnon pro eodem per Inferiori Austriae Provincias
Locumentenentis Epistolae ad diversos, Venetiis 1749, 13–17 (izvod omenjenega dela
hrani Osrednja knjižnica Celje, domoznanski oddelek, sg.: Rr 316).
8 Trinajsti praški nadškof, ki je to mesto zasedal med 1623 in 1667, je bil sin
zaupnega prijatelja Ferdinanda II. Karla grofa Harracha. Študiral je na jezuitskih
kolegijih in na Germaniku v Rimu, kjer je že med študijem postal najprej
komornik in nato tajnik papeža Gregorja XV. (1621–1623).
116
