Page 121 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 121
JONATAN VINKLER
Spindlerja, v memorialu sekovskemu škofu zabeležil: »Deinde M.
Christophorus Spindler Svevus tertius Truberi successor et praedi-
cator germanicus, quem dominae haereticae angelum Dei vocabant.
Hunc exhumatum tempore reformationis misi in profluentem /poudaril
J. V/.«15 Vsi zaznamki o verskem dogajanju med Alpami in Jadra-
nom v tistem času so precej mračno, vsekakor pa sila nepobudno
berilo.16 Ko je leta 1628 enaka usoda, kot sta jo v zadnjih letih 16. in
na začetku 17. stoletja doživljala meščanstvo in tretji stan, doletela
tudi plemstvo, je bila rekatolizacija v deželah s slovenskim etnikom
dokonč(a)na. Slovenski protestantski podložniki in njihovi gospo-
darji so se morali ali vrniti v katolicizem ali pa oditi v izgnanstvo.
Odšlo je 700 plemiških družin,17 med njimi tudi družina Henrika
grofa Thurna,18 ki je protireformacijo prvič doživel na Koroškem,
kasneje pa se je proti njej bojeval kot eden voditeljev češkega sta-
novskega upora, posamezni majhni otočki luteranstva pa so se
ohranili samo v odmaknjenih koroških dolinah.
Podobe vsakdanjika notranjeavstrijskih dežel iz tistega časa tako
precej dobro odražajo nastopajočo mentaliteto baroka,19 ko atmo-
sfera verskih sporov in prepirov doseže vrelišče ter se začno konflikti
izražati z neposredno akcijo in reševati z metodami brevi manu. V
Evropi je namreč tedaj nastopil trenutek, ko posebna mentaliteta
porajajoče se dobe odločilno in dokončno zaznamuje tudi jezik, ki
je tako ali tako najpopolnejši reprezentant (za)mišljenega in (ne
nujno tudi) izrečenega ter najbolj zvit izdajalec zamolčanega. Tako
15 Luka Vidmar, Trubar, Hren, Valvasor, Dolničar. O slovstvu na Kranjskem, Ljubljana
2009, 31.
16 I. Grdina, Hrenov odnos do protestantov, v: Igor Grdina, Od brižinskih spomenikov
do razsvetljenstva, Maribor 1999, 211–218. Podrobne informacije glej v tam
navedenih virih in literaturi. Glej tudi: August Dimitz, Geschichte Krains von der
ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813, III, Laibach 1875, 269–346.
17 I. Grdina, n. d., 218.
18 J. Gruden, n. d., 846.
19 Uporabiti termin za označitev določene dobe ne pomeni nič drugega, kot
ugotoviti začetek neke periode, v kateri bolj ali manj dominantno prevladujejo
specifični ideariji, imaginariji, nravstvena klima, način mišljenja, (ob)čutenja in
delovanja, določen način zastavljanja vprašanj in odgovarjanja nanje, določen
stil življenja in umetnosti, kar vse ponavadi reprezentira predvsem tisto, kar je
doba hotela postati, ne pa onega, kar je bila.
119
Spindlerja, v memorialu sekovskemu škofu zabeležil: »Deinde M.
Christophorus Spindler Svevus tertius Truberi successor et praedi-
cator germanicus, quem dominae haereticae angelum Dei vocabant.
Hunc exhumatum tempore reformationis misi in profluentem /poudaril
J. V/.«15 Vsi zaznamki o verskem dogajanju med Alpami in Jadra-
nom v tistem času so precej mračno, vsekakor pa sila nepobudno
berilo.16 Ko je leta 1628 enaka usoda, kot sta jo v zadnjih letih 16. in
na začetku 17. stoletja doživljala meščanstvo in tretji stan, doletela
tudi plemstvo, je bila rekatolizacija v deželah s slovenskim etnikom
dokonč(a)na. Slovenski protestantski podložniki in njihovi gospo-
darji so se morali ali vrniti v katolicizem ali pa oditi v izgnanstvo.
Odšlo je 700 plemiških družin,17 med njimi tudi družina Henrika
grofa Thurna,18 ki je protireformacijo prvič doživel na Koroškem,
kasneje pa se je proti njej bojeval kot eden voditeljev češkega sta-
novskega upora, posamezni majhni otočki luteranstva pa so se
ohranili samo v odmaknjenih koroških dolinah.
Podobe vsakdanjika notranjeavstrijskih dežel iz tistega časa tako
precej dobro odražajo nastopajočo mentaliteto baroka,19 ko atmo-
sfera verskih sporov in prepirov doseže vrelišče ter se začno konflikti
izražati z neposredno akcijo in reševati z metodami brevi manu. V
Evropi je namreč tedaj nastopil trenutek, ko posebna mentaliteta
porajajoče se dobe odločilno in dokončno zaznamuje tudi jezik, ki
je tako ali tako najpopolnejši reprezentant (za)mišljenega in (ne
nujno tudi) izrečenega ter najbolj zvit izdajalec zamolčanega. Tako
15 Luka Vidmar, Trubar, Hren, Valvasor, Dolničar. O slovstvu na Kranjskem, Ljubljana
2009, 31.
16 I. Grdina, Hrenov odnos do protestantov, v: Igor Grdina, Od brižinskih spomenikov
do razsvetljenstva, Maribor 1999, 211–218. Podrobne informacije glej v tam
navedenih virih in literaturi. Glej tudi: August Dimitz, Geschichte Krains von der
ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813, III, Laibach 1875, 269–346.
17 I. Grdina, n. d., 218.
18 J. Gruden, n. d., 846.
19 Uporabiti termin za označitev določene dobe ne pomeni nič drugega, kot
ugotoviti začetek neke periode, v kateri bolj ali manj dominantno prevladujejo
specifični ideariji, imaginariji, nravstvena klima, način mišljenja, (ob)čutenja in
delovanja, določen način zastavljanja vprašanj in odgovarjanja nanje, določen
stil življenja in umetnosti, kar vse ponavadi reprezentira predvsem tisto, kar je
doba hotela postati, ne pa onega, kar je bila.
119
