Page 14 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 14
RAZRPARZPARAVVEE,,[T[UTDUIJE DIJE
Andrej Leskovic
RELIGIJA KOT SIMBOLNA INTENCA
K NAJVI[JEMU DOBREMU V FILOZOFIJI
ERNSTA BLOCHA
1. Uvod
Utopična sanjarjenja o boljšem in pravičnejšem svetu, ki človeštvo
spremljajo od prazgodovine do danes, imajo v človekovi ustvarjal-
nosti nešteto podob, v kulturni zgodovini pa so se še posebej inten-
zivno izražala v religijah, zato je nemški marksistični filozof Ernst
Bloch (1885–1977) v svojem utopičnem filozofskem sistemu1 religi-
jam namenil posebno pozornost.
Blochova filozofija je teleološka: svet je zanj odprt materialni
proces, od človeka, ki je bitje prihodnosti, pa je odvisno, ali se bo cilj
procesa, najvišje dobro, kdaj uresničil – ali bo človek kdaj postal
človeku človek in ali mu bo svet postal dom. Kozmološka in antro-
pološka problematika se v njegovi filozofiji tesno prepletata in se
združujeta v refleksiji o skupnem cilju procesa človeka in sveta, ki
bo uresničen, ko bo konec vseh odtujitev; temu cilju bo, domneva
Bloch, sledil kvalitativni skok v popolnoma drugo. K cilju je kot
»invarianta smeri« usmerjeno upanje. Utopične anticipacije najviš-
jega dobrega Bloch odkriva na vseh področjih človekove ustvarjal-
nosti, najizraziteje pa se končni cilj človeka in sveta napoveduje v
religijah, saj je eden njihovih bistvenih elementov »upanje na tota-
liteto«.2 Utopično upanje je, ugotavlja Bloch, najmočnejše v krščan-
1 Blochova filozofija je bila obširneje predstavljena v eni prejšnjih številk revije
Stati inu obstati (2009, 9-10; Cvetka Hedžet Tóth in Andrej Lreskovic).
2 PU, str. 1410/1404. Blochova dela, na katera se v članku najpogosteje sklicujem,
navajam s kraticami; pred poševnico navajam stran v hrvaškem/srbskem
prevodu, za njo stran v izvirniku. Uporabljene kratice: PU – Princip upanja (Princip
12
Andrej Leskovic
RELIGIJA KOT SIMBOLNA INTENCA
K NAJVI[JEMU DOBREMU V FILOZOFIJI
ERNSTA BLOCHA
1. Uvod
Utopična sanjarjenja o boljšem in pravičnejšem svetu, ki človeštvo
spremljajo od prazgodovine do danes, imajo v človekovi ustvarjal-
nosti nešteto podob, v kulturni zgodovini pa so se še posebej inten-
zivno izražala v religijah, zato je nemški marksistični filozof Ernst
Bloch (1885–1977) v svojem utopičnem filozofskem sistemu1 religi-
jam namenil posebno pozornost.
Blochova filozofija je teleološka: svet je zanj odprt materialni
proces, od človeka, ki je bitje prihodnosti, pa je odvisno, ali se bo cilj
procesa, najvišje dobro, kdaj uresničil – ali bo človek kdaj postal
človeku človek in ali mu bo svet postal dom. Kozmološka in antro-
pološka problematika se v njegovi filozofiji tesno prepletata in se
združujeta v refleksiji o skupnem cilju procesa človeka in sveta, ki
bo uresničen, ko bo konec vseh odtujitev; temu cilju bo, domneva
Bloch, sledil kvalitativni skok v popolnoma drugo. K cilju je kot
»invarianta smeri« usmerjeno upanje. Utopične anticipacije najviš-
jega dobrega Bloch odkriva na vseh področjih človekove ustvarjal-
nosti, najizraziteje pa se končni cilj človeka in sveta napoveduje v
religijah, saj je eden njihovih bistvenih elementov »upanje na tota-
liteto«.2 Utopično upanje je, ugotavlja Bloch, najmočnejše v krščan-
1 Blochova filozofija je bila obširneje predstavljena v eni prejšnjih številk revije
Stati inu obstati (2009, 9-10; Cvetka Hedžet Tóth in Andrej Lreskovic).
2 PU, str. 1410/1404. Blochova dela, na katera se v članku najpogosteje sklicujem,
navajam s kraticami; pred poševnico navajam stran v hrvaškem/srbskem
prevodu, za njo stran v izvirniku. Uporabljene kratice: PU – Princip upanja (Princip
12
