Page 17 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 17
ANDREJ LESKOVIC
Anna Czajka, je temeljna razlika med njegovo filozofijo in teologijo
v tem, da »Blochov futurum izhaja iz nastajanja bivajočega iz notra-
njosti rojevajoče materije, pri teologijah pa je futurum Povsem Drugo,
Bog, ki ga ni mogoče izpeljati iz nastajajočega sveta«.13
V članku predstavljam Blochovo filozofijo religije v delih, natis-
njenih po drugi svetovni vojni, predvsem v Principu upanja in Ateizmu
v krščanstvu.14
2. Težnja k netranscendentnemu transcendiranju v zgodovini
religij in religija kot simbolna intenca k najvišjemu dobremu
Bloch ugotavlja, da ima vsaka religija ustanovitelja, a le v mlajših
religijah ustanovitelj postavlja svojega novega boga – taka ustano-
vitelja sta Mojzes, ustanovitelj judovske religije, in Jezus, ustanovitelj
krščanske religije. Dionizijev ustanovitelj se pred svojim naravnim
bogom spremeni v peno, ustanovitelj astralnega mita pred njim
zbledi, Buda na koncu potone v nirvano, piše Bloch, »Mojzes pa
svojega Boga prisili, da gre z njim, ga spremeni v svetlobo eksodusa nekega
ljudstva, Jezus kot ljudski tribun prebije transcendenco in ga utopizira v
kraljestvo«.15 Kraljestvo, ki je osrednji pojem religij, trdi Bloch, svoj
pravi pomen – pomen želene prihodnosti – dobi šele s krščanstvom.
Ustanovitelji so se, ugotavlja Bloch, v zgodovini religij vedno bolj
vključevali v povsem drugo, ki je zato postalo »skrivnost človeške ali
s človeško vsebino posredovane vsebine«.16 Temelj tega vključevanja
je preseganje, bolj kot kar koli drugega pa presega upanje na popol-
nost. Ta je v naravnih religijah, ugotavlja Bloch, zunanja ali astral-
13 Anna Czajka, Człowiek znaczy nadzieja. O filozofii Ernesta Blocha, FEA, Varšava
1991, str. 45.
14 Na svetopisemsko izročilo, mistiko, mesijanizem se Bloch navezuje že v svojih
zgodnjih delih, še posebej v Duhu utopije, kjer sredi odtujenega sveta, ki ga
predstavlja podoba povojne Nemčije, sveta, v katerem se zdi, da je »Odrešenik
umrl, a tako, kot da je bil umorjen že v jaslih« (Ernst Bloch, Duh utopije, BIGZ,
Beograd 1982, str. 213), išče »utopično zvezdo«. Teh del v članku ne obravnavam,
saj menim, da bi to zahtevalo posebno, obširno predstavitev.
15 Prav tam, str. 1408/1402. (Ležeči tisk je avtorjev.)
16 Prav tam, str. 1415/1410.
15
Anna Czajka, je temeljna razlika med njegovo filozofijo in teologijo
v tem, da »Blochov futurum izhaja iz nastajanja bivajočega iz notra-
njosti rojevajoče materije, pri teologijah pa je futurum Povsem Drugo,
Bog, ki ga ni mogoče izpeljati iz nastajajočega sveta«.13
V članku predstavljam Blochovo filozofijo religije v delih, natis-
njenih po drugi svetovni vojni, predvsem v Principu upanja in Ateizmu
v krščanstvu.14
2. Težnja k netranscendentnemu transcendiranju v zgodovini
religij in religija kot simbolna intenca k najvišjemu dobremu
Bloch ugotavlja, da ima vsaka religija ustanovitelja, a le v mlajših
religijah ustanovitelj postavlja svojega novega boga – taka ustano-
vitelja sta Mojzes, ustanovitelj judovske religije, in Jezus, ustanovitelj
krščanske religije. Dionizijev ustanovitelj se pred svojim naravnim
bogom spremeni v peno, ustanovitelj astralnega mita pred njim
zbledi, Buda na koncu potone v nirvano, piše Bloch, »Mojzes pa
svojega Boga prisili, da gre z njim, ga spremeni v svetlobo eksodusa nekega
ljudstva, Jezus kot ljudski tribun prebije transcendenco in ga utopizira v
kraljestvo«.15 Kraljestvo, ki je osrednji pojem religij, trdi Bloch, svoj
pravi pomen – pomen želene prihodnosti – dobi šele s krščanstvom.
Ustanovitelji so se, ugotavlja Bloch, v zgodovini religij vedno bolj
vključevali v povsem drugo, ki je zato postalo »skrivnost človeške ali
s človeško vsebino posredovane vsebine«.16 Temelj tega vključevanja
je preseganje, bolj kot kar koli drugega pa presega upanje na popol-
nost. Ta je v naravnih religijah, ugotavlja Bloch, zunanja ali astral-
13 Anna Czajka, Człowiek znaczy nadzieja. O filozofii Ernesta Blocha, FEA, Varšava
1991, str. 45.
14 Na svetopisemsko izročilo, mistiko, mesijanizem se Bloch navezuje že v svojih
zgodnjih delih, še posebej v Duhu utopije, kjer sredi odtujenega sveta, ki ga
predstavlja podoba povojne Nemčije, sveta, v katerem se zdi, da je »Odrešenik
umrl, a tako, kot da je bil umorjen že v jaslih« (Ernst Bloch, Duh utopije, BIGZ,
Beograd 1982, str. 213), išče »utopično zvezdo«. Teh del v članku ne obravnavam,
saj menim, da bi to zahtevalo posebno, obširno predstavitev.
15 Prav tam, str. 1408/1402. (Ležeči tisk je avtorjev.)
16 Prav tam, str. 1415/1410.
15
