Page 16 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 16
RAZPRAVE, [TUDIJE
gijo osvoboditve,6 po Blochovih besedah »predpostavil in uporabil
metodo Principa upanja in Duha utopije«.7 Blochu so blizu misel pro-
testantskega teologa in filozofa Paula Tillicha, politična teologija
katoliškega teologa Johanna Baptista Metza, ki »prakticira teologijo
upanja«,8 kakor se je izrazil Moltmann, pa tudi stališča evangeličanske
teologinje Dorothee Sölle. S protestantsko teologijo povezuje Blocha
tudi njegova polemika s stališči najvidnejših protestantskih teologov
20. stoletja.9 Blochova misel je prav tako močno vplivala na latin-
skoameriško teologijo osvoboditve, »teologijo Cerkve ubogih, ki ji ta
oznaka ne pomeni praznih besed, temveč nalogo in upanje«.10 Po
besedah Gustava Gutiérreza, enega izmed njenih utemeljiteljev, je prav
Ernst Bloch teologiji osvoboditve odprl zavest odprtih možnosti.11
Toda Blochova misel ni teološka, Bloch »vztraja na dialoški poziciji in
na očitni razliki med svojo mislijo in teološko«.12 Kakor ugotavlja
6 Jürgen Moltmann, Teologija nade. Istraživanja o temeljenju i posljedicama kršćanske
eshatologije, Ex libris, Rijeka 2008, str. 20. Prim.: Cvetka Hedžet Tóth, Odgovornost
upanja, Stati inu obstati, 2010, št. 11-12, 200–219.
7 AK, str. 57/78.
8 Cit. iz: Józef Kosian, Chrześciaństwo jako istnienie dla innych. Antropologia teologiczna
Dietricha Bonhoeffera, Wydawnictwo Uniwersytetu Wrocławskiego, Vroclav 1992, s. 95.
9 V delu Ateizem v krščanstvu Bloch kritizira Bultmannovo koncepcijo demitolo-
gizacije, po kateri so vsi miti »objektiviran prikaz neobjektivne transcendence«,
in absolutno heteronomnost Bultmannovega Boga (AK, str. 50–52/69–72).
Polemizira tudi s Karlom Barthom in Rudolfom Ottom, saj po njegovem
prepričanju nista dovolj upoštevala eshatoloških elementov religije. Bloch se ne
strinja z Barthovo popolno ločitvijo človeka (grešnika) in Boga, čeprav je – kakor
ugotavlja Marko Kerševan – Barth z ločitvijo Boga od človeka odprl prostor
človeške, k človeku usmerjene dejavnosti, da »je človek človeku najvišje bitje –
ne v konkurenci z Bogom, ampak zaradi Boga« (Marko Kerševan, Vstop v
krščanstvo drugače. Protestantska teologija Karla Bartha v našem času in prostoru,
Cankarjeva založba, Ljubljana 1992, str. 99). Barthovo trditev »Stvarnost religije
je zgroženost človeka nad samim seboj« pa Bloch označuje za antiprometejsko.
Seveda Blochov odnos do sodobne teologije zahteva obširnejšo obravnavo.
10 Vekoslav Grmič, V duhu dialoga. Za človeka gre, DZS, Ljubljana 1986, str. 71.
11 Cit. iz: Józef Kosian, Filozofia nadziei, Wydawnictwo Uniwersytetu Wrocławskiego,
Vroclav 1997, str. 124.
12 Cvetka Hedžet Tóth, Hermenevtika utopije in upanja v Bibliji, Bogoslovni vestnik,
let. 57, št. 1–2, str. 112. O vplivu krščanstva na Blochovo misel gl.: Cvetka Hedžet
Tóth, Pol stoletja Principa upanja. Hkrati devetdeset let Duha utopije, Stati inu
obstati 2009, 9–10, str. 36–45.
14
gijo osvoboditve,6 po Blochovih besedah »predpostavil in uporabil
metodo Principa upanja in Duha utopije«.7 Blochu so blizu misel pro-
testantskega teologa in filozofa Paula Tillicha, politična teologija
katoliškega teologa Johanna Baptista Metza, ki »prakticira teologijo
upanja«,8 kakor se je izrazil Moltmann, pa tudi stališča evangeličanske
teologinje Dorothee Sölle. S protestantsko teologijo povezuje Blocha
tudi njegova polemika s stališči najvidnejših protestantskih teologov
20. stoletja.9 Blochova misel je prav tako močno vplivala na latin-
skoameriško teologijo osvoboditve, »teologijo Cerkve ubogih, ki ji ta
oznaka ne pomeni praznih besed, temveč nalogo in upanje«.10 Po
besedah Gustava Gutiérreza, enega izmed njenih utemeljiteljev, je prav
Ernst Bloch teologiji osvoboditve odprl zavest odprtih možnosti.11
Toda Blochova misel ni teološka, Bloch »vztraja na dialoški poziciji in
na očitni razliki med svojo mislijo in teološko«.12 Kakor ugotavlja
6 Jürgen Moltmann, Teologija nade. Istraživanja o temeljenju i posljedicama kršćanske
eshatologije, Ex libris, Rijeka 2008, str. 20. Prim.: Cvetka Hedžet Tóth, Odgovornost
upanja, Stati inu obstati, 2010, št. 11-12, 200–219.
7 AK, str. 57/78.
8 Cit. iz: Józef Kosian, Chrześciaństwo jako istnienie dla innych. Antropologia teologiczna
Dietricha Bonhoeffera, Wydawnictwo Uniwersytetu Wrocławskiego, Vroclav 1992, s. 95.
9 V delu Ateizem v krščanstvu Bloch kritizira Bultmannovo koncepcijo demitolo-
gizacije, po kateri so vsi miti »objektiviran prikaz neobjektivne transcendence«,
in absolutno heteronomnost Bultmannovega Boga (AK, str. 50–52/69–72).
Polemizira tudi s Karlom Barthom in Rudolfom Ottom, saj po njegovem
prepričanju nista dovolj upoštevala eshatoloških elementov religije. Bloch se ne
strinja z Barthovo popolno ločitvijo človeka (grešnika) in Boga, čeprav je – kakor
ugotavlja Marko Kerševan – Barth z ločitvijo Boga od človeka odprl prostor
človeške, k človeku usmerjene dejavnosti, da »je človek človeku najvišje bitje –
ne v konkurenci z Bogom, ampak zaradi Boga« (Marko Kerševan, Vstop v
krščanstvo drugače. Protestantska teologija Karla Bartha v našem času in prostoru,
Cankarjeva založba, Ljubljana 1992, str. 99). Barthovo trditev »Stvarnost religije
je zgroženost človeka nad samim seboj« pa Bloch označuje za antiprometejsko.
Seveda Blochov odnos do sodobne teologije zahteva obširnejšo obravnavo.
10 Vekoslav Grmič, V duhu dialoga. Za človeka gre, DZS, Ljubljana 1986, str. 71.
11 Cit. iz: Józef Kosian, Filozofia nadziei, Wydawnictwo Uniwersytetu Wrocławskiego,
Vroclav 1997, str. 124.
12 Cvetka Hedžet Tóth, Hermenevtika utopije in upanja v Bibliji, Bogoslovni vestnik,
let. 57, št. 1–2, str. 112. O vplivu krščanstva na Blochovo misel gl.: Cvetka Hedžet
Tóth, Pol stoletja Principa upanja. Hkrati devetdeset let Duha utopije, Stati inu
obstati 2009, 9–10, str. 36–45.
14
