Page 156 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 156
[TUDIJSKI VE^ERI
s katerim je katoliško veroizpoved razglasil za edino dovoljeno deželno
religijo Češkega kraljestva, ostale pa je v deželah, ki jih je sedaj do-
končno spravil pod svojo oblast, prepovedal. Že čez slaba dva meseca,
18. maja 1624, je temu sledil dekret, ki je nekatoliškim duhovnikom
prepovedoval zadrževanje v Češkem kraljestvu, praški nadškof Ernst
grof Harrach in knez Liechtenstein pa sta kot uigran duet poskrbela,
da bi ta ukaz najvišjega deželnega oblastnika tudi zares zaživel.
Uradi pa stiskajo tudi svobodnjake, ki so si dotlej uspeli obdržati
versko in nravstveno integriteto ter niso konvertirali v katolicizem,
pa tudi izselili se še niso. Pritisk je silovit in poseže celo v urejanje
družinskih razmerij: drugoverci v Češkem kraljestvu po letu 1624 ne
morejo več skleniti veljavne zakonske zveze, kdor pa bi poskusil to
prepoved obiti, mu grozi zaplemba vseh premičnin in polovice
nepremičnin, nadškof Harrach pa duhovnikom pod svojo obedienco
prepove poročati pare, kjer nista oba partnerja podala javne izjave
katoliške pravovernosti. Kdor ne uboga in ga verski komisarji odkri-
jejo, se mora posloviti od ene desetine svojega premoženja.74 Najbolj
kruti ukazi pa so zadevali otroke: nekatoliški skrbniki so morali
svoje rejence predati katoličanom in jih niso smeli vzeti s sabo v
emigracijo; isto je veljalo za vdove z otroki. Sirote moškega spola so
bile dane v jezuitske šole, dekleta, ki so za sirote veljala do svojega
petindvajsetega leta, pa so bila predana katoliškim plemkinjam, toda
če so vztrajala pri nekatoliškem verskem prepričanju, jih je čakal
izgon iz čeških dežel. Meščanstvo je lahko podeljeno samo pravo-
vernemu katoličanu. Isto velja za obrti in mesta na Karlovi univerzi,
ki preide v jezuitske roke.
In cilj vseh teh ukrepov je bil kmalu dosežen: okoli l. 1626 je
protireformacija v Češkem kraljestvu uradno končana. Vsaj v tem
obsegu, da ni nikjer na ozemlju čeških dežel več nekatoliške božje
službe. Nekatoliški Čehi so se ali izselili ali konvertirali v katolicizem
ali pa vsaj obljubili, da se dajo poučiti v »pravi veri«. Tok emigracije
odnaša za meje dežel sv. Václava najboljše sinove domovine: Vilém
grof Slavata v svojih Spominih ugotavlja, da se je izselilo 185 celotnih
nekatoliških plemiških rodov s svojimi vejami, skupno število emi-
grantov pa ocenjuje na 30.000 družin (sodobne ocene so bližje šte-
74 E. Denis, n. d., 79.
154
s katerim je katoliško veroizpoved razglasil za edino dovoljeno deželno
religijo Češkega kraljestva, ostale pa je v deželah, ki jih je sedaj do-
končno spravil pod svojo oblast, prepovedal. Že čez slaba dva meseca,
18. maja 1624, je temu sledil dekret, ki je nekatoliškim duhovnikom
prepovedoval zadrževanje v Češkem kraljestvu, praški nadškof Ernst
grof Harrach in knez Liechtenstein pa sta kot uigran duet poskrbela,
da bi ta ukaz najvišjega deželnega oblastnika tudi zares zaživel.
Uradi pa stiskajo tudi svobodnjake, ki so si dotlej uspeli obdržati
versko in nravstveno integriteto ter niso konvertirali v katolicizem,
pa tudi izselili se še niso. Pritisk je silovit in poseže celo v urejanje
družinskih razmerij: drugoverci v Češkem kraljestvu po letu 1624 ne
morejo več skleniti veljavne zakonske zveze, kdor pa bi poskusil to
prepoved obiti, mu grozi zaplemba vseh premičnin in polovice
nepremičnin, nadškof Harrach pa duhovnikom pod svojo obedienco
prepove poročati pare, kjer nista oba partnerja podala javne izjave
katoliške pravovernosti. Kdor ne uboga in ga verski komisarji odkri-
jejo, se mora posloviti od ene desetine svojega premoženja.74 Najbolj
kruti ukazi pa so zadevali otroke: nekatoliški skrbniki so morali
svoje rejence predati katoličanom in jih niso smeli vzeti s sabo v
emigracijo; isto je veljalo za vdove z otroki. Sirote moškega spola so
bile dane v jezuitske šole, dekleta, ki so za sirote veljala do svojega
petindvajsetega leta, pa so bila predana katoliškim plemkinjam, toda
če so vztrajala pri nekatoliškem verskem prepričanju, jih je čakal
izgon iz čeških dežel. Meščanstvo je lahko podeljeno samo pravo-
vernemu katoličanu. Isto velja za obrti in mesta na Karlovi univerzi,
ki preide v jezuitske roke.
In cilj vseh teh ukrepov je bil kmalu dosežen: okoli l. 1626 je
protireformacija v Češkem kraljestvu uradno končana. Vsaj v tem
obsegu, da ni nikjer na ozemlju čeških dežel več nekatoliške božje
službe. Nekatoliški Čehi so se ali izselili ali konvertirali v katolicizem
ali pa vsaj obljubili, da se dajo poučiti v »pravi veri«. Tok emigracije
odnaša za meje dežel sv. Václava najboljše sinove domovine: Vilém
grof Slavata v svojih Spominih ugotavlja, da se je izselilo 185 celotnih
nekatoliških plemiških rodov s svojimi vejami, skupno število emi-
grantov pa ocenjuje na 30.000 družin (sodobne ocene so bližje šte-
74 E. Denis, n. d., 79.
154
