Page 153 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 153
JONATAN VINKLER
štefanske krone umret. In ravno to je bil pričakovani domet razla-
stitve: češkim gospodom spodmakniti njihovo zaslombo in jih tako
spraviti ob politično moč, toda tudi ob kulturotvorno zmožnost. In
slednje je posledično pomenilo popoln razkroj zgodovinskega češke-
ga naroda, za katerega se zdi, da ga po letu 1630 praktično ni več.
Generali katoliške okupacijske vojske so državnemu erarju izstav-
ljali račune za fiktivne stroške, v njihovo povrnitev pa jim je država z
radodarno roko razdajala posestva, ki so jih zaplenili nekatoliškim
plemičem. V tretjem desetletju 17. stoletja tako postavi na noge svoje
velikansko bogastvo Wallenstein, toda tudi Jan Jiří baron Buquoy,
Baltazar de Maradas, Martin de Huerta in še sto podobnih pusto-
lovcev, ki so imeli samo to lastnost, da so si upali iztegniti roke po
plenu. Toda tudi češki plemiči, ki so pripadali katoliški prohabs-
burški stranki, dobijo bogato plačilo za svoje usluge Habsburžanom
in se živahno udeležijo plenjenja svojih sodeželanov. In med temi
grabežljivci so tudi Liechtenstein, Martinic in grof Slavata, ki pa je
cesarju itak že pred bitko pri Beli gori predložil plan splošne konfis-
kacije imetja vstajnikov – plemstva in kraljevskih mest.
Toda za bogatenje v času poplave konfiskacij, ki ji je v evropski
zgodovini komaj najti kaj podobnega, ni bile treba modre krvi. Pavel
Michna ni bil nič drugega kot mesarski sin, ki so ga jezuiti vzgojili v
spretnega in agilnega debelokožca, priprav(lje)nega za kakršno koli
malverzacijo, in mu pomogli do službe sekretarja v kraljevski pisarni.
Na začetku te svoje »delovne dobe« je bilo njegovo imetje prav
neznatno, toda ko mu je bila poverjena uprava konfisciranih pose-
stev, si je kmalu nabral precej kapitala, s katerim je kupil vrsto
posestev v vrednosti 2–2 in pol milijona (!) zlatnikov. Nič manj
grabežljivo niso po zaplenjenih posestvih drugovercev iztezali roke
niti duhovni gospodje: redovniki, duhovniki, kanoniki in celo sam
praški nadškof Lohelius, ki je takoj po zmagi vojske Lige pod Ferdi-
nandom Bavarskim pri Beli gori cesarju pisal, naj pomaga češko
katoliško cerkev obnoviti v njenem nekdanjem zunanjem lesku, in
je vladarju celo poslal natančen spisek posestev, ki jih je katoliška
cerkev v deželi ob Vltavi izgubila od husitskih vojn dalje, torej v več
kot stoletju in pol. Zato ni neupravičena trditev, da so si duhovni
vodje po zmagi katoliških najemniških vojakov nad upornim češkim
151
štefanske krone umret. In ravno to je bil pričakovani domet razla-
stitve: češkim gospodom spodmakniti njihovo zaslombo in jih tako
spraviti ob politično moč, toda tudi ob kulturotvorno zmožnost. In
slednje je posledično pomenilo popoln razkroj zgodovinskega češke-
ga naroda, za katerega se zdi, da ga po letu 1630 praktično ni več.
Generali katoliške okupacijske vojske so državnemu erarju izstav-
ljali račune za fiktivne stroške, v njihovo povrnitev pa jim je država z
radodarno roko razdajala posestva, ki so jih zaplenili nekatoliškim
plemičem. V tretjem desetletju 17. stoletja tako postavi na noge svoje
velikansko bogastvo Wallenstein, toda tudi Jan Jiří baron Buquoy,
Baltazar de Maradas, Martin de Huerta in še sto podobnih pusto-
lovcev, ki so imeli samo to lastnost, da so si upali iztegniti roke po
plenu. Toda tudi češki plemiči, ki so pripadali katoliški prohabs-
burški stranki, dobijo bogato plačilo za svoje usluge Habsburžanom
in se živahno udeležijo plenjenja svojih sodeželanov. In med temi
grabežljivci so tudi Liechtenstein, Martinic in grof Slavata, ki pa je
cesarju itak že pred bitko pri Beli gori predložil plan splošne konfis-
kacije imetja vstajnikov – plemstva in kraljevskih mest.
Toda za bogatenje v času poplave konfiskacij, ki ji je v evropski
zgodovini komaj najti kaj podobnega, ni bile treba modre krvi. Pavel
Michna ni bil nič drugega kot mesarski sin, ki so ga jezuiti vzgojili v
spretnega in agilnega debelokožca, priprav(lje)nega za kakršno koli
malverzacijo, in mu pomogli do službe sekretarja v kraljevski pisarni.
Na začetku te svoje »delovne dobe« je bilo njegovo imetje prav
neznatno, toda ko mu je bila poverjena uprava konfisciranih pose-
stev, si je kmalu nabral precej kapitala, s katerim je kupil vrsto
posestev v vrednosti 2–2 in pol milijona (!) zlatnikov. Nič manj
grabežljivo niso po zaplenjenih posestvih drugovercev iztezali roke
niti duhovni gospodje: redovniki, duhovniki, kanoniki in celo sam
praški nadškof Lohelius, ki je takoj po zmagi vojske Lige pod Ferdi-
nandom Bavarskim pri Beli gori cesarju pisal, naj pomaga češko
katoliško cerkev obnoviti v njenem nekdanjem zunanjem lesku, in
je vladarju celo poslal natančen spisek posestev, ki jih je katoliška
cerkev v deželi ob Vltavi izgubila od husitskih vojn dalje, torej v več
kot stoletju in pol. Zato ni neupravičena trditev, da so si duhovni
vodje po zmagi katoliških najemniških vojakov nad upornim češkim
151
