Page 161 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 161
Marko Ker{evan
REFORMACIJSKA TEOLOGIJA
IN LA CONDITION HUMAINE
V 21. STOLETJU
»Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki
verujejo. Ni namreč nobene razlike: saj so vsi grešili in so brez Božje
slave, opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v
Kristusu Jezusu. [...] S tem je [Bog] hotel […] pokazati svojo
pravičnost v sedanjem času, da je namreč sam pravičen in da
opravičuje tistega, ki veruje v Jezusa.« (Rim 3,22–26.)
Preden se lotimo vprašanja o prihodnosti protestantskega krščan-
stva – natančneje: vprašanja protestantske teologije v 21. stoletju –
je prav, da se še enkrat spomnimo na značilnost, ki ga razlikuje od
katolištva in pravoslavja, pa tudi od večine drugih religij.
Protestantizem/protestantsko krščanstvo ni totalitarna, vseobse-
gajoča religija, ki bi s celovitostjo svojega nauka, obredja, posebnih
norm delovanja in simbolike skušala zajeti celega in vsakega človeka,
ga vključiti v svojo organizacijo, cerkev, izhajajoč iz prepričanja, da
»zunaj (take) cerkve ni zveličanja«.
Iz protestantskega »odkritja notranjosti« kot ključnega mesta
religioznosti in s tem povezane religiozne afirmacije posameznika
ter iz religiozno motivirane sekularizacije sveta izhaja »svoboda
krščanskega človeka« (Luther) tudi nasproti cerkveni instituciji.1
1 Po Troeltschu se posameznik zdaj lahko opre le na vero, »na čudež, ki se zgodi
v njegovi duši, v središču njegove osebe in ki je kot tak razviden njegovi misli,
[…] vsa religija se je tako premestila iz stvarno-zakramentalnega pridobivanja
milosti in duhovniške cerkvene avtoritete v psihološko razvidno sfero pritrditve
misli o Bogu in Božji milosti« (Troeltsch, 1911/1997, 141). O Luthru in njegovem
pojmovanju »kristjanove svobode« glej izvrsten prevod in komentar Nenada
Vitorovića (Luther, 2001, 165–193).
159
REFORMACIJSKA TEOLOGIJA
IN LA CONDITION HUMAINE
V 21. STOLETJU
»Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki
verujejo. Ni namreč nobene razlike: saj so vsi grešili in so brez Božje
slave, opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v
Kristusu Jezusu. [...] S tem je [Bog] hotel […] pokazati svojo
pravičnost v sedanjem času, da je namreč sam pravičen in da
opravičuje tistega, ki veruje v Jezusa.« (Rim 3,22–26.)
Preden se lotimo vprašanja o prihodnosti protestantskega krščan-
stva – natančneje: vprašanja protestantske teologije v 21. stoletju –
je prav, da se še enkrat spomnimo na značilnost, ki ga razlikuje od
katolištva in pravoslavja, pa tudi od večine drugih religij.
Protestantizem/protestantsko krščanstvo ni totalitarna, vseobse-
gajoča religija, ki bi s celovitostjo svojega nauka, obredja, posebnih
norm delovanja in simbolike skušala zajeti celega in vsakega človeka,
ga vključiti v svojo organizacijo, cerkev, izhajajoč iz prepričanja, da
»zunaj (take) cerkve ni zveličanja«.
Iz protestantskega »odkritja notranjosti« kot ključnega mesta
religioznosti in s tem povezane religiozne afirmacije posameznika
ter iz religiozno motivirane sekularizacije sveta izhaja »svoboda
krščanskega človeka« (Luther) tudi nasproti cerkveni instituciji.1
1 Po Troeltschu se posameznik zdaj lahko opre le na vero, »na čudež, ki se zgodi
v njegovi duši, v središču njegove osebe in ki je kot tak razviden njegovi misli,
[…] vsa religija se je tako premestila iz stvarno-zakramentalnega pridobivanja
milosti in duhovniške cerkvene avtoritete v psihološko razvidno sfero pritrditve
misli o Bogu in Božji milosti« (Troeltsch, 1911/1997, 141). O Luthru in njegovem
pojmovanju »kristjanove svobode« glej izvrsten prevod in komentar Nenada
Vitorovića (Luther, 2001, 165–193).
159
