Page 158 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 158
[TUDIJSKI VE^ERI
cizem ali do konca maja 1628 zapustiti Češko, podložniki nekato-
liških plemičev pa so morali v katolicizem z milo ali silo. Podoben
mandat je bil na Moravskem izdan 9. marca 1628. Precej pripadnikov
nekatoliških stanov ni želelo konvertirati, zato so se izselili. Na-
tančno število pobelogorskih izseljencev ni znano, predpostavlja se,
da je odšlo več kot 70.000 družin, glavna središča pobelogorskih
emigrantov pa so bila Dresden, Leipzig, Leszno, Toruń ter Skalica,
Holič, Trenčín in Púchov.
Z uveljavitvijo Obnovljene deželne ustave je bil dokončno uzakonjen
konec zgodovinskega češkega naroda, njegovih tradicij, imaginarijev,
idearijev, identitet in identifikacij. Tako je dokončno nastopil čas
zdecimiranega, kulturno in politično preplašenega ter brezvoljnega
češkega plemstva, povečini katoliških konvertitov, in molčečega
meščanstva – zgolj s posestvi in brez specifičnih čeških identitet. Kaj
je pobelogorsko izseljevanje kulturno produktivnega prebivalstva
pomenilo za češko kulturo, je mogoče razbrati iz množice spisov, ki
so mogli zaradi širitve referenčnega okvirja nastajati šele od začetka
jožefinskih reform. Eno takih del je gotovo obsežna dnevniška proza
literarnega in zgodovinskega pomena češkega razsvetljenskega ari-
stokrata Jana Jeníka z Bratřic (1756–1845) Paměti. V njej Jeník
pobelogorsko obdobje s stališča razsvetljenskih in deželnopatriot-
skih tendenc ocenjuje kot »žalostno in hudo temno dobo«, kot čas vere,
»ki se koplje v krvi«, kot dobo, »ko je bil trebuh duhovnikov poln, bukova
glava takratnih katoličanov pa – prazna«. Pobelogorsko obdobje ime-
nuje tudi obdobje »nepopisne bebavosti«, dokaz pa mu je, »da je včasih
tako slavni in razsvetljeni češki narod na Beli gori postavil nekakšno kapelo,
ki se imenuje Maria de Victoria/76/, in da v njej /…/ goreče moli in se
zahvaljuje za to, da so bili Čehi na istem mestu tako brez milosti stolčeni«.
Celo dobo pobelogorske katoliške rekatolizacije ocenjuje kot »žalo-
sten čas, ko je češki narod po oni nesrečno izgubljeni bitki na Beli gori bolj in
bolj prihajal ob zdravo pamet, postajal vse bolj bebast, dokler se ni do konca
poživinil«.
76 Glej Jaroslava Staňková, Jiří Štursa, Svatopluk Voděra, Pražská architektura, Praha
1991, 144, 145.
156
cizem ali do konca maja 1628 zapustiti Češko, podložniki nekato-
liških plemičev pa so morali v katolicizem z milo ali silo. Podoben
mandat je bil na Moravskem izdan 9. marca 1628. Precej pripadnikov
nekatoliških stanov ni želelo konvertirati, zato so se izselili. Na-
tančno število pobelogorskih izseljencev ni znano, predpostavlja se,
da je odšlo več kot 70.000 družin, glavna središča pobelogorskih
emigrantov pa so bila Dresden, Leipzig, Leszno, Toruń ter Skalica,
Holič, Trenčín in Púchov.
Z uveljavitvijo Obnovljene deželne ustave je bil dokončno uzakonjen
konec zgodovinskega češkega naroda, njegovih tradicij, imaginarijev,
idearijev, identitet in identifikacij. Tako je dokončno nastopil čas
zdecimiranega, kulturno in politično preplašenega ter brezvoljnega
češkega plemstva, povečini katoliških konvertitov, in molčečega
meščanstva – zgolj s posestvi in brez specifičnih čeških identitet. Kaj
je pobelogorsko izseljevanje kulturno produktivnega prebivalstva
pomenilo za češko kulturo, je mogoče razbrati iz množice spisov, ki
so mogli zaradi širitve referenčnega okvirja nastajati šele od začetka
jožefinskih reform. Eno takih del je gotovo obsežna dnevniška proza
literarnega in zgodovinskega pomena češkega razsvetljenskega ari-
stokrata Jana Jeníka z Bratřic (1756–1845) Paměti. V njej Jeník
pobelogorsko obdobje s stališča razsvetljenskih in deželnopatriot-
skih tendenc ocenjuje kot »žalostno in hudo temno dobo«, kot čas vere,
»ki se koplje v krvi«, kot dobo, »ko je bil trebuh duhovnikov poln, bukova
glava takratnih katoličanov pa – prazna«. Pobelogorsko obdobje ime-
nuje tudi obdobje »nepopisne bebavosti«, dokaz pa mu je, »da je včasih
tako slavni in razsvetljeni češki narod na Beli gori postavil nekakšno kapelo,
ki se imenuje Maria de Victoria/76/, in da v njej /…/ goreče moli in se
zahvaljuje za to, da so bili Čehi na istem mestu tako brez milosti stolčeni«.
Celo dobo pobelogorske katoliške rekatolizacije ocenjuje kot »žalo-
sten čas, ko je češki narod po oni nesrečno izgubljeni bitki na Beli gori bolj in
bolj prihajal ob zdravo pamet, postajal vse bolj bebast, dokler se ni do konca
poživinil«.
76 Glej Jaroslava Staňková, Jiří Štursa, Svatopluk Voděra, Pražská architektura, Praha
1991, 144, 145.
156
