Page 152 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 152
[TUDIJSKI VE^ERI
Komisija je najprej razglasila popolno zaplembo premoženja za
vse tiste vstajnike, ki se pred njo niso pojavili v zapovedanem roku.
Nato je natančno presojala krivdo med vstajo umrlih plemičev,
nazadnje pa se je lotila še množice aristokratov, ki so v uporu proti
Habsburžanom sodelovali predvsem kot statisti. Nič niso pomagali
ne izgovori, da je bilo sodelovanje dotičnega v uporu zgolj malen-
kostno, ne opravičila. Konec je bil vedno enak: kraljevska blagajna je
ponavadi pogoltnila celo posestvo obsojenega plemiča ali pa je
slednjega obsodila na veliko denarno kazen – na tolikšno, da se je
moral s prodajo pod ceno sam »razlastiti«, če je hotel poravnati svoj
dolg do državnega erarja. Podobno se je namreč dogajalo še marsi-
kateremu njegovemu stanovskemu kolegu, kadar pa je na trgu veliko
blaga in hkrati ne raste tudi povpraševanje, seveda pada cena. Kon-
fiscirana so bila tudi fidejkomisna in majoratna posestva, in tako so
se morale žene vstajnikov potegovati za svojo doto, upniki pa za svoja
posojila, ki so jih imeli vknjižena na določenem posestvu. Komisija
je seveda vse napotila na kraljevsko komoro, ki da jim bo izplačala
njihove deleže, kar pa se je izkazalo kot povsem prazna obljuba;
nekatere stare češke plemiške družine so se za svoje pravice pote-
govale še konec 18. stoletja. Tisti plemiči, ki so bili oproščeni, toda
niso bili katoliške vere, so morali svoja posestva prodati katoli-
čanom, »da ne bi v deželi ostalo seme novih nemirov in uporov,«65 seveda
pa so morali kar lepo pozabiti, da bodo dobili izplačana posojila, ki
so jih imeli intabulirana na posestvih vstajnikov.
Knez Liechtenstein se je pri predsedovanju komisiji obdal s
svetovalci dvomljivega slovesa – z združbo razbojnikov, ki jo je
sestavljalo nekaj spretnih in pogoltnih plemičev, uradnikov ter
vojakov. Ob njih se je gibala še množica posrednikov sumljivega kova,
ki so lovili v kalnem, konec pa je bil tak, da so do gole kože oskubli
češko zgodovinsko plemstvo, ki je v 17. stoletju povečini pripadalo
nekatoliškim konfesijam. Nekatere najznamenitejše in najstarejše
češke plemiške hiše so tako prišle dobesedno na boben in niso imele
poslej nobenega vpliva na javno dogajanje več, procesije obubožanih
čeških plemičev pa so romale na Nemško, Poljsko in v dežele sveto-
65 Tomáš Bílek, Dějiny konfiskací v Čechách po roce 1618 I, Praha 1882, LXXII.
150
Komisija je najprej razglasila popolno zaplembo premoženja za
vse tiste vstajnike, ki se pred njo niso pojavili v zapovedanem roku.
Nato je natančno presojala krivdo med vstajo umrlih plemičev,
nazadnje pa se je lotila še množice aristokratov, ki so v uporu proti
Habsburžanom sodelovali predvsem kot statisti. Nič niso pomagali
ne izgovori, da je bilo sodelovanje dotičnega v uporu zgolj malen-
kostno, ne opravičila. Konec je bil vedno enak: kraljevska blagajna je
ponavadi pogoltnila celo posestvo obsojenega plemiča ali pa je
slednjega obsodila na veliko denarno kazen – na tolikšno, da se je
moral s prodajo pod ceno sam »razlastiti«, če je hotel poravnati svoj
dolg do državnega erarja. Podobno se je namreč dogajalo še marsi-
kateremu njegovemu stanovskemu kolegu, kadar pa je na trgu veliko
blaga in hkrati ne raste tudi povpraševanje, seveda pada cena. Kon-
fiscirana so bila tudi fidejkomisna in majoratna posestva, in tako so
se morale žene vstajnikov potegovati za svojo doto, upniki pa za svoja
posojila, ki so jih imeli vknjižena na določenem posestvu. Komisija
je seveda vse napotila na kraljevsko komoro, ki da jim bo izplačala
njihove deleže, kar pa se je izkazalo kot povsem prazna obljuba;
nekatere stare češke plemiške družine so se za svoje pravice pote-
govale še konec 18. stoletja. Tisti plemiči, ki so bili oproščeni, toda
niso bili katoliške vere, so morali svoja posestva prodati katoli-
čanom, »da ne bi v deželi ostalo seme novih nemirov in uporov,«65 seveda
pa so morali kar lepo pozabiti, da bodo dobili izplačana posojila, ki
so jih imeli intabulirana na posestvih vstajnikov.
Knez Liechtenstein se je pri predsedovanju komisiji obdal s
svetovalci dvomljivega slovesa – z združbo razbojnikov, ki jo je
sestavljalo nekaj spretnih in pogoltnih plemičev, uradnikov ter
vojakov. Ob njih se je gibala še množica posrednikov sumljivega kova,
ki so lovili v kalnem, konec pa je bil tak, da so do gole kože oskubli
češko zgodovinsko plemstvo, ki je v 17. stoletju povečini pripadalo
nekatoliškim konfesijam. Nekatere najznamenitejše in najstarejše
češke plemiške hiše so tako prišle dobesedno na boben in niso imele
poslej nobenega vpliva na javno dogajanje več, procesije obubožanih
čeških plemičev pa so romale na Nemško, Poljsko in v dežele sveto-
65 Tomáš Bílek, Dějiny konfiskací v Čechách po roce 1618 I, Praha 1882, LXXII.
150
