Page 163 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 163
MARKO KER[EVAN
katoliške substance, na katero usmerja svoj protest, ugovor: ugovor,
ki je ključen za krščansko verovanje, a ne more biti samozadosten
(kot se katoliška substanca brez upoštevanja protestantskega ugo-
vora neizogibno spridi in sprevrže). Ta ugovor je navsezadnje prote-
stantsko načelo »samo Bog«: »V človekovem odnosu do Boga deluje
samo Bog. Nobena človekova zahteva ali pričakovanje, še posebej ne
religiozna zahteva, pa tudi nobeno intelektualno, moralno ali reli-
giozno ’delo’ nas ne more znova združiti z njim.« (A tudi ne do-
končno odvrniti Boga od nas; glej Graf, 2007, 89.) Samo Bog je
resnica, ne pa naši cerkveni ali necerkveni nauki; samo Božje je
»kraljestvo, moč in slava vekomaj« (takšne so sklepne besede Očenaša,
kakor se moli v protestantskih cerkvah), ne pa naša prizadevanja in
dosežki …5
Z drugačnimi besedami je spoznanje o netotalitarnosti prote-
stantskega krščanstva nekoč izrekel francoski sociolog religije Jean
Bauberot: v velikem in glasnem (pogosto tudi razglašenem) orkestru
krščanskih cerkva si protestantska cerkev vztrajno prizadeva igrati
na violino opravičenja samo po veri. Ne prizadeva si, da bi sama
igrala na vse inštrumente, ali da bi vsi v orkestru igrali samo ta, njen
inštrument, še manj, da bi dirigirala orkester vseh cerkva. Takšno
5 Včasih se zdi, da Tillich zavzema nekakšno srednjo pozicijo med protestan-
tizmom in katolištvom, še več, da z govorom o (katoliški ) »substanci« daje
slednjemu prednost. Zato je treba poudariti njegovo protestantsko opredeljenost.
Protestantizem je po njegovem ponovno odkril in uveljavil krščansko oznanilo
o koncu religije, ki je kot oznanilo sicer tudi samo del religije: ponovno je odkril
ambivalentni značaj religije in oznanil njen konec. Pri tem je protestantizem v
nevarnosti, da povsem zanika lastni religiozni značaj, zato mora vztrajati, da je
krščansko oznanilo izraz Božjega. Katolicizem pa je po Tillichu tista oblika
krščanstva, »ki potlači dialektično naravo religije sploh in krščanstva še posebej«.
Kajti: »Pretenzija katoliške Cerkve po absolutnosti zanika dvojnost religije, ki
jo vsebuje krščansko oznanilo in ki temelji v brezpogojnosti in univerzalnosti
Božjega. V katolištvu je oznanilo o koncu religije onemelo.« Protestantizem po
Tillichu nasproti temu kot svoje prvo načelo »povzdiguje absolutno vzvišenost
Boga in protestira proti vsaki človeški – cerkveni in posvetni – pretenziji na
absolutno resnico in avtoriteto«. Po njegovem protestantizem: »Potrjuje Božjo
suverenost tudi nasproti cerkvenim institucijam in dogmam ter protestira proti
vsem poizkusom, da bi krščansko oznanilo vezali na življenjske oblike in ureditve
katerekoli zgodovinske cerkve.« (Tillich 1962, 133–137.)
161
katoliške substance, na katero usmerja svoj protest, ugovor: ugovor,
ki je ključen za krščansko verovanje, a ne more biti samozadosten
(kot se katoliška substanca brez upoštevanja protestantskega ugo-
vora neizogibno spridi in sprevrže). Ta ugovor je navsezadnje prote-
stantsko načelo »samo Bog«: »V človekovem odnosu do Boga deluje
samo Bog. Nobena človekova zahteva ali pričakovanje, še posebej ne
religiozna zahteva, pa tudi nobeno intelektualno, moralno ali reli-
giozno ’delo’ nas ne more znova združiti z njim.« (A tudi ne do-
končno odvrniti Boga od nas; glej Graf, 2007, 89.) Samo Bog je
resnica, ne pa naši cerkveni ali necerkveni nauki; samo Božje je
»kraljestvo, moč in slava vekomaj« (takšne so sklepne besede Očenaša,
kakor se moli v protestantskih cerkvah), ne pa naša prizadevanja in
dosežki …5
Z drugačnimi besedami je spoznanje o netotalitarnosti prote-
stantskega krščanstva nekoč izrekel francoski sociolog religije Jean
Bauberot: v velikem in glasnem (pogosto tudi razglašenem) orkestru
krščanskih cerkva si protestantska cerkev vztrajno prizadeva igrati
na violino opravičenja samo po veri. Ne prizadeva si, da bi sama
igrala na vse inštrumente, ali da bi vsi v orkestru igrali samo ta, njen
inštrument, še manj, da bi dirigirala orkester vseh cerkva. Takšno
5 Včasih se zdi, da Tillich zavzema nekakšno srednjo pozicijo med protestan-
tizmom in katolištvom, še več, da z govorom o (katoliški ) »substanci« daje
slednjemu prednost. Zato je treba poudariti njegovo protestantsko opredeljenost.
Protestantizem je po njegovem ponovno odkril in uveljavil krščansko oznanilo
o koncu religije, ki je kot oznanilo sicer tudi samo del religije: ponovno je odkril
ambivalentni značaj religije in oznanil njen konec. Pri tem je protestantizem v
nevarnosti, da povsem zanika lastni religiozni značaj, zato mora vztrajati, da je
krščansko oznanilo izraz Božjega. Katolicizem pa je po Tillichu tista oblika
krščanstva, »ki potlači dialektično naravo religije sploh in krščanstva še posebej«.
Kajti: »Pretenzija katoliške Cerkve po absolutnosti zanika dvojnost religije, ki
jo vsebuje krščansko oznanilo in ki temelji v brezpogojnosti in univerzalnosti
Božjega. V katolištvu je oznanilo o koncu religije onemelo.« Protestantizem po
Tillichu nasproti temu kot svoje prvo načelo »povzdiguje absolutno vzvišenost
Boga in protestira proti vsaki človeški – cerkveni in posvetni – pretenziji na
absolutno resnico in avtoriteto«. Po njegovem protestantizem: »Potrjuje Božjo
suverenost tudi nasproti cerkvenim institucijam in dogmam ter protestira proti
vsem poizkusom, da bi krščansko oznanilo vezali na življenjske oblike in ureditve
katerekoli zgodovinske cerkve.« (Tillich 1962, 133–137.)
161
