Page 162 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 162
[TUDIJSKI VE^ERI
Protestantizem priznava in vključuje »krščanstvo zunaj cerkve«,
različne oblike »zasebnega« in »distanciranega« krščanstva na »ne-
ostrih robovih institucije« (Graf, 2007, 88). Ima ga za legitimen,
čeprav ne optimalen ali posebej želen način obstoja. Takšno necerk-
veno krščanstvo, necerkveni protestantizem, se pogosto zreducira
zgolj na posebno »protestantsko držo«, ki je vsaj na prvi pogled brez
posebne krščanske religiozne vsebine: kaže se zgolj v stopnjevani
osebni odgovornosti za ravnanje in delovanje v sekulariziranem
svetu, »svetu brez Boga« na eni strani, ki jo na drugi strani spremlja
neko temeljno zadnje (za)upanje v Boga, pa čeprav pogosto sprem-
ljano vsaj z dvomi. Toda, kakor je zapisal Tillich: »tudi dvom v obstoj
Boga nas ne ločuje od Boga« (seveda zaradi božje milosti, ne zaradi
našega početja in dvomov).2 Še več: ta drža vere kot (za)upanja,
»poguma za biti« (Mut zum sein), ki se zoperstavlja obupu in shaja
tudi brez Božjega imena, je po Tillichu »absolutna vera« onkraj
vsakega teizma.3
Netotalitarna usmerjenost protestantskega krščanstva lahko na
ravni posameznika vodi do minimuma krščanske religioznosti ali
celo njene odsotnosti; na svoj način jo je poskušalo domisliti in
ovrednotiti pojmovanje »nereligioznega krščanstva«, »nereligioz-
nega krščanskega verovanja« in »ateistične teologije« po drugi svetovi
vojni, opirajoč se na Dietricha Bonhoefferja.4
Na drugi ravni – skupnosti, cerkve – to netotalitarno usmerjenost
protestantskega krščanstva, ki izhaja iz njegove samoomejitve (štirih
»samo«) in ki jo izraža/izreka že samo poimenovanje protestantizem,
dobro pokažeta dva avtorja.
Najprej Tillich, ko govori o »katoliški substanci in protestantskem
načelu«. Protestantizem po njegovem ne more obstajati sam, brez
2 Seveda pa nas »naše pričakovanje, naše intelektualno, moralno ali religiozno
delo tudi ne more združiti z Bogom, […] v človekovem odnosu do Boga deluje
samo Bog« (Tillich, Gesammelte Werke 7, 14 in Graf, 2007, 89).
3 Tako Zahrnt, 1966, 447–448.
4 Dietrich Bonhoeffer v zapisih Widerstand und Ergebung (1944); glej tudi D.
Bonhoeffer, Odgovornost in svoboda, Celje 2005. Značilen je naslov dela teologinje
Dorothee Sölle Atheistisch an Gott Glauben (Ateistično verovati v Boga), Frankfurt
1969. O Bonhoefferjevi evangeljski duhovnosti glej Zimmerling, Evangelische
Spiritualität, 109–124.
160
Protestantizem priznava in vključuje »krščanstvo zunaj cerkve«,
različne oblike »zasebnega« in »distanciranega« krščanstva na »ne-
ostrih robovih institucije« (Graf, 2007, 88). Ima ga za legitimen,
čeprav ne optimalen ali posebej želen način obstoja. Takšno necerk-
veno krščanstvo, necerkveni protestantizem, se pogosto zreducira
zgolj na posebno »protestantsko držo«, ki je vsaj na prvi pogled brez
posebne krščanske religiozne vsebine: kaže se zgolj v stopnjevani
osebni odgovornosti za ravnanje in delovanje v sekulariziranem
svetu, »svetu brez Boga« na eni strani, ki jo na drugi strani spremlja
neko temeljno zadnje (za)upanje v Boga, pa čeprav pogosto sprem-
ljano vsaj z dvomi. Toda, kakor je zapisal Tillich: »tudi dvom v obstoj
Boga nas ne ločuje od Boga« (seveda zaradi božje milosti, ne zaradi
našega početja in dvomov).2 Še več: ta drža vere kot (za)upanja,
»poguma za biti« (Mut zum sein), ki se zoperstavlja obupu in shaja
tudi brez Božjega imena, je po Tillichu »absolutna vera« onkraj
vsakega teizma.3
Netotalitarna usmerjenost protestantskega krščanstva lahko na
ravni posameznika vodi do minimuma krščanske religioznosti ali
celo njene odsotnosti; na svoj način jo je poskušalo domisliti in
ovrednotiti pojmovanje »nereligioznega krščanstva«, »nereligioz-
nega krščanskega verovanja« in »ateistične teologije« po drugi svetovi
vojni, opirajoč se na Dietricha Bonhoefferja.4
Na drugi ravni – skupnosti, cerkve – to netotalitarno usmerjenost
protestantskega krščanstva, ki izhaja iz njegove samoomejitve (štirih
»samo«) in ki jo izraža/izreka že samo poimenovanje protestantizem,
dobro pokažeta dva avtorja.
Najprej Tillich, ko govori o »katoliški substanci in protestantskem
načelu«. Protestantizem po njegovem ne more obstajati sam, brez
2 Seveda pa nas »naše pričakovanje, naše intelektualno, moralno ali religiozno
delo tudi ne more združiti z Bogom, […] v človekovem odnosu do Boga deluje
samo Bog« (Tillich, Gesammelte Werke 7, 14 in Graf, 2007, 89).
3 Tako Zahrnt, 1966, 447–448.
4 Dietrich Bonhoeffer v zapisih Widerstand und Ergebung (1944); glej tudi D.
Bonhoeffer, Odgovornost in svoboda, Celje 2005. Značilen je naslov dela teologinje
Dorothee Sölle Atheistisch an Gott Glauben (Ateistično verovati v Boga), Frankfurt
1969. O Bonhoefferjevi evangeljski duhovnosti glej Zimmerling, Evangelische
Spiritualität, 109–124.
160
