Page 165 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 165
MARKO KER[EVAN
Seveda ostaja za boga in religije še dovolj prostora tudi zunaj tega
odnosa, zunaj zaupanja v milostnega Boga. Toda zunaj te relacije –
ali sploh brez nje – bog (p)ostaja neka brezosebna sila sveta ali sila
onkraj sveta, tisto Zadnje ali Prvo tega sveta (kozmosa in/ali kaosa),
neka Energija, Sila ali Bitje, na katere človek poskuša vplivati, si jih
pridobiti ali jih celo uporabljati, kakor je od nekdaj počela magija,
ali Nekaj, kar je metafizika izražala z opredelitvami panteizem,
deizem, kozmoteizem. Toda deizem (in panteizem) je krščanski veri
skoraj ravno tako tuj kakor ateizem, je v svojem času pronicljivo
zapisal Pascal v svojih Mislih (VII, 9). Krščansko verovanje stoji in
pade z verovanjem v milostnega Boga in njegovo sprejemanje/opra-
vičenje človeka. Brez tega in zunaj tega imamo opraviti z drugimi
religijami, nazori, metafiziko. Protestantsko krščanstvo, ki je izo-
strilo svoje »samó«, nima več manevrskega prostora za izmikanje in
premikanje k vsemu tistemu religiozno drugačnemu, ki Rimsko-
katoliški cerkvi v njeni širokogrudnosti omogoča, da vključuje in
adaptira religiozno tako rekoč vseh časov in okolij, da »religionizira«
Kristusa (Barth) in »baalizira Jahveja« (Buber; Kerševan, 1992, 105).
Moltmann je reformatorsko vprašanje/svarilo takole izostril:
»Jasnost nauka o opravičenju je tista, ki odloča o tem, ali je cerkev
v resnici cerkev Božjega evangelija ali le krščanska religiozna insti-
tucija. Ta nauk odloča o tem, ali dejanski človek veruje v resničnega
Boga ali pa sledi svojim lastnim podobam Boga. [...] Samo Kristus,
za nas križani Kristus, je temelj in kriterij resnične vere, resnične
cerkve in resnične teologije. On sam je ’evangelij’, po katerem imajo
evangeličanske cerkve svoj naziv.« (Moltmann, 2001, 114.)
Ko se torej vprašujemo, kako je danes z zaupanjem v milostnega
Boga in vero v opravičenje po veri, se hkrati vprašujemo, kako je z
aktualnostjo in perspektivami temeljnega v krščanskem verovanju.
»Milostni Bog« in opravičenje človeka »samo po milosti«
Toda ali ni prav verovanje v opravičenje samo po milosti danes najbolj
ranljivo? Ljudje se danes nimajo za grešne in brezbožne in že zato ne
iščejo opravičenja (in milostnega Boga). Svojih različnih krivd in
163
Seveda ostaja za boga in religije še dovolj prostora tudi zunaj tega
odnosa, zunaj zaupanja v milostnega Boga. Toda zunaj te relacije –
ali sploh brez nje – bog (p)ostaja neka brezosebna sila sveta ali sila
onkraj sveta, tisto Zadnje ali Prvo tega sveta (kozmosa in/ali kaosa),
neka Energija, Sila ali Bitje, na katere človek poskuša vplivati, si jih
pridobiti ali jih celo uporabljati, kakor je od nekdaj počela magija,
ali Nekaj, kar je metafizika izražala z opredelitvami panteizem,
deizem, kozmoteizem. Toda deizem (in panteizem) je krščanski veri
skoraj ravno tako tuj kakor ateizem, je v svojem času pronicljivo
zapisal Pascal v svojih Mislih (VII, 9). Krščansko verovanje stoji in
pade z verovanjem v milostnega Boga in njegovo sprejemanje/opra-
vičenje človeka. Brez tega in zunaj tega imamo opraviti z drugimi
religijami, nazori, metafiziko. Protestantsko krščanstvo, ki je izo-
strilo svoje »samó«, nima več manevrskega prostora za izmikanje in
premikanje k vsemu tistemu religiozno drugačnemu, ki Rimsko-
katoliški cerkvi v njeni širokogrudnosti omogoča, da vključuje in
adaptira religiozno tako rekoč vseh časov in okolij, da »religionizira«
Kristusa (Barth) in »baalizira Jahveja« (Buber; Kerševan, 1992, 105).
Moltmann je reformatorsko vprašanje/svarilo takole izostril:
»Jasnost nauka o opravičenju je tista, ki odloča o tem, ali je cerkev
v resnici cerkev Božjega evangelija ali le krščanska religiozna insti-
tucija. Ta nauk odloča o tem, ali dejanski človek veruje v resničnega
Boga ali pa sledi svojim lastnim podobam Boga. [...] Samo Kristus,
za nas križani Kristus, je temelj in kriterij resnične vere, resnične
cerkve in resnične teologije. On sam je ’evangelij’, po katerem imajo
evangeličanske cerkve svoj naziv.« (Moltmann, 2001, 114.)
Ko se torej vprašujemo, kako je danes z zaupanjem v milostnega
Boga in vero v opravičenje po veri, se hkrati vprašujemo, kako je z
aktualnostjo in perspektivami temeljnega v krščanskem verovanju.
»Milostni Bog« in opravičenje človeka »samo po milosti«
Toda ali ni prav verovanje v opravičenje samo po milosti danes najbolj
ranljivo? Ljudje se danes nimajo za grešne in brezbožne in že zato ne
iščejo opravičenja (in milostnega Boga). Svojih različnih krivd in
163
