Page 166 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 166
[TUDIJSKI VE^ERI
krivic ne doživljajo kot krivd pred Bogom, kot greh in kot naspro-
tovanje Bogu, kot nespoštovanje Božjih zapovedi in grehov. Ne
počutijo se krive, hkrati pa se nimajo za brezbožne, saj bodisi verujejo
v takega ali drugačnega boga bodisi svojega ateizma nimajo za nekaj
»grešnega«. Ljudje naj bi se danes skratka večinoma ne šteli za
brezbožne grešnike, krivce in dolžnike in že zato jim vera, ki razglaša
opravičenje grešnikov in odrešenje od tega sveta grehov, nič ne
pomeni. Na svoj način je o tem že dolgo tega pisal Paul Tillich. Po
njegovem naj bi bilo v času zgodnjega krščanstva, v tedanjem ju-
dovskem in helenističnem okolju, osrednje vprašanje in izziv za
krščanstvo vprašanje smrti in konca časov. Krščanstvo je na to
odgovarjalo z oznanjevanjem večnega življenja in Božjega kraljestva.
Ob koncu srednjega veka in začetkih novega naj bi bilo v ospredju
vprašanje greha in krivde, človekove grešnosti; reformacijsko krščan-
stvo naj bi na to odgovarjalo z naukom o opravičenju. V sodobnosti
naj bi bilo ključno vprašanje in izziv vprašanje smisla človekovega
delovanja in življenja, vprašanje, ki naj bi izhajalo iz krize verovanja
v milostnega Boga in/ali občutenja Božje odsotnosti sploh. (Zahrnt,
418–419.)
Skupščina Svetovne luteranske zveze je leta 1963 (leto II. Vatikan-
skega koncila Rimskokatoliške cerkve) to izrazila takole:
»Današnji človek se ne vprašuje več (z Luthrom): ’Kako dobim
milostnega Boga?’ Vprašuje se bolj radikalno in elementarno po
Bogu sploh: ’Kje si?’ Sodobnega človeka ne muči več Božja jeza, am-
pak občutenje Božje odsotnosti; ne muči ga več greh, temveč nesmi-
selnost bivanja, ne vprašuje več po milostnem Bogu, temveč ali Bog
sploh obstaja Od tod seveda vprašanje: Kako danes razglašati Evan-
gelij, s predstavo opravičenja ali z drugimi pojmi?« (Po Körtner, 27.)
»Sodobnemu človeku, celo cerkvenim protestantom, je pojem
opravičenja tuj, tako tuj, da skoraj ni poti, da bi ga naredili ra-
zumljivega […] Tradicija je prekinjena in ne smemo domnevati, da je
mogoče čez ta prelom enostavno spet navezati na reformacijo.«
(Tillich, po Zahrnt, 440.)
Vprašanje pravičnosti in opravičenja se je v zadnjih dveh stoletjih
(znova) obrnilo proti Bogu. Temeljno vprašanje ni več vprašanje
človekove pravičnosti/opravičenja pred Bogom, ampak Božje pravič-
164
krivic ne doživljajo kot krivd pred Bogom, kot greh in kot naspro-
tovanje Bogu, kot nespoštovanje Božjih zapovedi in grehov. Ne
počutijo se krive, hkrati pa se nimajo za brezbožne, saj bodisi verujejo
v takega ali drugačnega boga bodisi svojega ateizma nimajo za nekaj
»grešnega«. Ljudje naj bi se danes skratka večinoma ne šteli za
brezbožne grešnike, krivce in dolžnike in že zato jim vera, ki razglaša
opravičenje grešnikov in odrešenje od tega sveta grehov, nič ne
pomeni. Na svoj način je o tem že dolgo tega pisal Paul Tillich. Po
njegovem naj bi bilo v času zgodnjega krščanstva, v tedanjem ju-
dovskem in helenističnem okolju, osrednje vprašanje in izziv za
krščanstvo vprašanje smrti in konca časov. Krščanstvo je na to
odgovarjalo z oznanjevanjem večnega življenja in Božjega kraljestva.
Ob koncu srednjega veka in začetkih novega naj bi bilo v ospredju
vprašanje greha in krivde, človekove grešnosti; reformacijsko krščan-
stvo naj bi na to odgovarjalo z naukom o opravičenju. V sodobnosti
naj bi bilo ključno vprašanje in izziv vprašanje smisla človekovega
delovanja in življenja, vprašanje, ki naj bi izhajalo iz krize verovanja
v milostnega Boga in/ali občutenja Božje odsotnosti sploh. (Zahrnt,
418–419.)
Skupščina Svetovne luteranske zveze je leta 1963 (leto II. Vatikan-
skega koncila Rimskokatoliške cerkve) to izrazila takole:
»Današnji človek se ne vprašuje več (z Luthrom): ’Kako dobim
milostnega Boga?’ Vprašuje se bolj radikalno in elementarno po
Bogu sploh: ’Kje si?’ Sodobnega človeka ne muči več Božja jeza, am-
pak občutenje Božje odsotnosti; ne muči ga več greh, temveč nesmi-
selnost bivanja, ne vprašuje več po milostnem Bogu, temveč ali Bog
sploh obstaja Od tod seveda vprašanje: Kako danes razglašati Evan-
gelij, s predstavo opravičenja ali z drugimi pojmi?« (Po Körtner, 27.)
»Sodobnemu človeku, celo cerkvenim protestantom, je pojem
opravičenja tuj, tako tuj, da skoraj ni poti, da bi ga naredili ra-
zumljivega […] Tradicija je prekinjena in ne smemo domnevati, da je
mogoče čez ta prelom enostavno spet navezati na reformacijo.«
(Tillich, po Zahrnt, 440.)
Vprašanje pravičnosti in opravičenja se je v zadnjih dveh stoletjih
(znova) obrnilo proti Bogu. Temeljno vprašanje ni več vprašanje
človekove pravičnosti/opravičenja pred Bogom, ampak Božje pravič-
164
