Page 164 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 164
[TUDIJSKI VE^ERI
ambicijo imajo drugi, druge cerkve. Toda vztrajati mora pri »samo
po veri« kot neizogibni sestavini krščanske skladbe in orkestra.
Lahko bi dodali, da pa si mora pri tem prizadevati, da bi bila prva
violina orkestra …
Tak »ekleziološki minimalizem« (Graf) naj bil vsebovan že v
Augsburški veroizpovedi, njenem členu o cerkvi: »Za pravo enotnost
krščanskih cerkva zadošča, da se prav pridiga evangelij in delijo
zakramenti v skladu z Božjo besedo. Za cerkveno enotnost ni po-
trebno, da bi se povsod držali istih, od ljudi uvedenih ceremonij.«
Campi poudarja, da lahko enako usmerjenost in enake opredelitve v
tej zvezi srečamo tudi pri Zwingliju in Calvinu (Campi, 2010, 7).
Ko govorimo o krizi identitete in perspektivah protestantskega
krščanstva v 21. stoletju, moramo upoštevati legitimno možnost
takega minimalizma na ravni osebnega verovanja in pojmovanja
cerkve v protestantizmu. Protestantizem se usmerja, celo omejuje,
na temeljno in bistveno, zato lahko prenese izgube in krize pri
nebistvenem, zmožen je živeti s pluralizmom in ambivalentnostmi
v svetu in v cerkvi. Hkrati pa je zato bolj občutljiv in ranljiv pri tem
bistvenem. Ne more se izogniti vprašanju o »stati inu obstati«, saj
gre za bistveno, brez katerega je vse drugo nebistveno, le mašilo,
izgovor, varanje samega sebe in/ali drugih (vsa druga verovanja,
dejavnosti, institucije, politike). Ko gre za zaupanje v Boga in opravi-
čenje, ni več »manevrskega prostora«. Brez tega ne le ni več prostora
za protestantsko krščanstvo, ampak tudi za krščansko vero samo
ne. Ključno vprašanje raziskave (in protestantske teologije) je zato
stanje in perspektiva »zaupanja v Boga« in zmožnosti sprejemanja
evangeljskega sporočila o človekovem opravičenju/odrešenju (po
Kristusu, po milosti, po veri). Neizogibno se pri tem izostri in zaostri
vprašanje o razmerju med vero/zaupanjem v Boga in vero v evangelij
opravičenja samo po veri. Ni naključje, da se s tem vprašanjem
spoprijema tudi Ulrich Körtner v najnovejšem delu Reformacijska
teologija v 21. stoletju, ki mu bomo (zato) sledili pri našem poskusu,
odgovoriti na to dvojno in navsezadnje eno samo vprašanje. Vpra-
šanji zaupanja v Boga in opravičenja po Božji milosti se prelijeta/
zlijeta v vprašanje (zaupanja v) »milostnega Boga« (Luther), Boga, ki
je Emanuel, »Bog, ki je z nami« (Izaija).
162
ambicijo imajo drugi, druge cerkve. Toda vztrajati mora pri »samo
po veri« kot neizogibni sestavini krščanske skladbe in orkestra.
Lahko bi dodali, da pa si mora pri tem prizadevati, da bi bila prva
violina orkestra …
Tak »ekleziološki minimalizem« (Graf) naj bil vsebovan že v
Augsburški veroizpovedi, njenem členu o cerkvi: »Za pravo enotnost
krščanskih cerkva zadošča, da se prav pridiga evangelij in delijo
zakramenti v skladu z Božjo besedo. Za cerkveno enotnost ni po-
trebno, da bi se povsod držali istih, od ljudi uvedenih ceremonij.«
Campi poudarja, da lahko enako usmerjenost in enake opredelitve v
tej zvezi srečamo tudi pri Zwingliju in Calvinu (Campi, 2010, 7).
Ko govorimo o krizi identitete in perspektivah protestantskega
krščanstva v 21. stoletju, moramo upoštevati legitimno možnost
takega minimalizma na ravni osebnega verovanja in pojmovanja
cerkve v protestantizmu. Protestantizem se usmerja, celo omejuje,
na temeljno in bistveno, zato lahko prenese izgube in krize pri
nebistvenem, zmožen je živeti s pluralizmom in ambivalentnostmi
v svetu in v cerkvi. Hkrati pa je zato bolj občutljiv in ranljiv pri tem
bistvenem. Ne more se izogniti vprašanju o »stati inu obstati«, saj
gre za bistveno, brez katerega je vse drugo nebistveno, le mašilo,
izgovor, varanje samega sebe in/ali drugih (vsa druga verovanja,
dejavnosti, institucije, politike). Ko gre za zaupanje v Boga in opravi-
čenje, ni več »manevrskega prostora«. Brez tega ne le ni več prostora
za protestantsko krščanstvo, ampak tudi za krščansko vero samo
ne. Ključno vprašanje raziskave (in protestantske teologije) je zato
stanje in perspektiva »zaupanja v Boga« in zmožnosti sprejemanja
evangeljskega sporočila o človekovem opravičenju/odrešenju (po
Kristusu, po milosti, po veri). Neizogibno se pri tem izostri in zaostri
vprašanje o razmerju med vero/zaupanjem v Boga in vero v evangelij
opravičenja samo po veri. Ni naključje, da se s tem vprašanjem
spoprijema tudi Ulrich Körtner v najnovejšem delu Reformacijska
teologija v 21. stoletju, ki mu bomo (zato) sledili pri našem poskusu,
odgovoriti na to dvojno in navsezadnje eno samo vprašanje. Vpra-
šanji zaupanja v Boga in opravičenja po Božji milosti se prelijeta/
zlijeta v vprašanje (zaupanja v) »milostnega Boga« (Luther), Boga, ki
je Emanuel, »Bog, ki je z nami« (Izaija).
162
