Page 167 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 167
MARKO KER[EVAN
nosti in opravičenja Boga pred človekom in njegovo sodbo: Bog – če
si – kako dopuščaš to (zlo)? Oživljeno staro vprašanje teodiceje (Job!)
je tokrat zraslo iz novoveške, razsvetljenske povzdignitve človeka kot
subjekta in se posebej v 20. stoletju napajalo iz eskalacije kata-
strofičnega naravnega in še posebej družbenozgodovinskega doga-
janja (svetovni vojni, holokavst in genocidi, revolucije in kontra-
revolucije). Lahko bi seveda rekli: zlo, trpljenje, ki je zraslo iz hibrisa
sodobnih ljudi – samozavestnih subjektov – v boju za pravice, druž-
beni red, vizijo zgodovine, tudi za vero, so ti ljudje obrnili proti Bogu,
pa najsi so tega Boga vključevali v svoje boje ali ga nasprotno izklju-
čevali iz njih. Toda naslovitev vprašanja zla na Boga ni (bilo) neute-
meljeno, kajti razsežnosti tega zla so bile preveč čezmerne, preveč
presežne, da bi jih zmoglo povzeti opredeljevanje krivd in krivic
udeleženih človeških subjektov, kot akterjev ali/in žrtev.
Naslovitev vprašanja zla, pravičnosti/milosti na Boga pa je po-
stavilo pod vprašaj ne le usmiljenega Boga, temveč vsakršnega Boga
kot osebe: Bog nima pravice do obstoja, »edino opravičilo za Boga
je, da ga ni …« (Seveda je pri tem mogoče in celo nujno precizirati in
namesto »Bog« reči: »taka podoba Boga«. Le tako ostane vprašanje
kot vprašanje odprto.)
Zgodovinska razlaga za spremenjeno sodobno doživljanje člove-
kove pravičnosti/grešnosti naj bi upoštevala zaton pričakovanja
»konca časov« (eshatologije). Veselo oznanilo o človekovem opravi-
čenju/odrešenju (po Božji milosti) je bilo v začetku krščanstva
povezano s pričakovanjem konca minljivega časa trpljenja, greha in
smrti in nastopa Božjega kraljestva, Kristusovega drugega prihoda.
»Konec je blizu,« je občutil in razglašal apostol Pavel, in tako sta
občutila v svojem času tudi Luther in Trubar. »Iščite najprej Božjo
pravičnost in vse drugo vam bo navrženo, vam bo lahko.« Toda že
iz biblijskih spisov vemo, da so se ljudje že zgodaj začeli spraševati
(2 Pt 3,4): »Kje je njegov obljubljeni prihod? Odkar so namreč očetje
zaspali, je vse ostalo tako, kakor je bilo od začetka stvarjenja.«
Večstoletno odlaganja prihoda je naredilo svoje. V ospredje je tudi
v krščanskem okolju spet prišlo: mislite najprej na človeško kralje-
stvo, na človeško pravičnost; Božja pravičnost, če sploh, pride kas-
neje … V ospredje je prišla že zato etika medčloveških odnosov,
165
nosti in opravičenja Boga pred človekom in njegovo sodbo: Bog – če
si – kako dopuščaš to (zlo)? Oživljeno staro vprašanje teodiceje (Job!)
je tokrat zraslo iz novoveške, razsvetljenske povzdignitve človeka kot
subjekta in se posebej v 20. stoletju napajalo iz eskalacije kata-
strofičnega naravnega in še posebej družbenozgodovinskega doga-
janja (svetovni vojni, holokavst in genocidi, revolucije in kontra-
revolucije). Lahko bi seveda rekli: zlo, trpljenje, ki je zraslo iz hibrisa
sodobnih ljudi – samozavestnih subjektov – v boju za pravice, druž-
beni red, vizijo zgodovine, tudi za vero, so ti ljudje obrnili proti Bogu,
pa najsi so tega Boga vključevali v svoje boje ali ga nasprotno izklju-
čevali iz njih. Toda naslovitev vprašanja zla na Boga ni (bilo) neute-
meljeno, kajti razsežnosti tega zla so bile preveč čezmerne, preveč
presežne, da bi jih zmoglo povzeti opredeljevanje krivd in krivic
udeleženih človeških subjektov, kot akterjev ali/in žrtev.
Naslovitev vprašanja zla, pravičnosti/milosti na Boga pa je po-
stavilo pod vprašaj ne le usmiljenega Boga, temveč vsakršnega Boga
kot osebe: Bog nima pravice do obstoja, »edino opravičilo za Boga
je, da ga ni …« (Seveda je pri tem mogoče in celo nujno precizirati in
namesto »Bog« reči: »taka podoba Boga«. Le tako ostane vprašanje
kot vprašanje odprto.)
Zgodovinska razlaga za spremenjeno sodobno doživljanje člove-
kove pravičnosti/grešnosti naj bi upoštevala zaton pričakovanja
»konca časov« (eshatologije). Veselo oznanilo o človekovem opravi-
čenju/odrešenju (po Božji milosti) je bilo v začetku krščanstva
povezano s pričakovanjem konca minljivega časa trpljenja, greha in
smrti in nastopa Božjega kraljestva, Kristusovega drugega prihoda.
»Konec je blizu,« je občutil in razglašal apostol Pavel, in tako sta
občutila v svojem času tudi Luther in Trubar. »Iščite najprej Božjo
pravičnost in vse drugo vam bo navrženo, vam bo lahko.« Toda že
iz biblijskih spisov vemo, da so se ljudje že zgodaj začeli spraševati
(2 Pt 3,4): »Kje je njegov obljubljeni prihod? Odkar so namreč očetje
zaspali, je vse ostalo tako, kakor je bilo od začetka stvarjenja.«
Večstoletno odlaganja prihoda je naredilo svoje. V ospredje je tudi
v krščanskem okolju spet prišlo: mislite najprej na človeško kralje-
stvo, na človeško pravičnost; Božja pravičnost, če sploh, pride kas-
neje … V ospredje je prišla že zato etika medčloveških odnosov,
165
