Page 168 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 168
[TUDIJSKI VE^ERI
odnosov med ljudmi, odgovornost ljudi med seboj, do sebe in pred
sabo, vprašanje medčloveške pravičnosti in opravičenosti, ne opravi-
čenosti pred Bogom.
Podoba Boga kot da je ujeta v dilemo. Veliki, oddaljeni Bog je
odgovoren za veliko dogajanje kozmičnega in zgodovinskega (ne)-
reda; individualne in skupinske male zadeve – krivde in krivice – so
stvar ljudi in njihove individualne odgovornosti. Bog, ki je sogo-
vornik, Ti vsakega človeka v njegovih( p)osebnih odločitvah, pa nima
nič opraviti z velikimi gibanji ali stanji družbe, zgodovine in narave.
Sodobni človek (samo sodobni?) kot da lahko sprejema le eno ali
drugo podobo; lahko zaporedoma prehaja od ene k drugi in nazaj,
ni pa zmožen verovati v (skrivnost) Enega Boga, ki je hkrati oboje,
Gospodar svetov in Bog vsakega človeka, vsakemu človeku.
Zdi se, kot da se je krščansko oznanjevanje (in iskanje) usmi-
ljenega Boga, pravičnega Boga, ki opravičuje človeka/grešnika, v
sodobnosti diskreditiralo. Človek pri Bogu in z Bogom ne išče več
svoje pravičnosti in opravičenja, pri bogu in z bogom išče kvečjemu
kaj drugega, nekaj, kar mu nudijo druge religije, ne pa (prote-
stantsko) krščanstvo, ki stoji in pade z naukom o opravičenju.
Vendar, če drugega ne, tako skicirano sklepanje kaže ne poveza-
nost vprašanja »opravičenja Boga« (teodiceje) z vprašanjem (o)pra-
vič(e)nega človeka. In prav v tej povezanosti je – na sledi, ki jo je utrl
že Karl Barth – mogoče videti tudi aktualnost in perspektivo vpra-
šanja »opravičenja samo po milosti«.
Kako in zakaj?
Novoveška, posebej razsvetljenska postavitev človeka kot sub-
jekta, o kateri govore filozofi; izpostavitev človeka kot abstraktnega
posameznika v moderni kapitalistični družbi, o kateri govore socio-
logi in zato od Marxa in Durkheima do Becka ugotavljajo, da ima
tak posameznik v njej status zadnjega svetega in religioznega; z enim
in drugim povezano reformacijsko pojmovanje notranjega človeka,
njegove svobode in odgovornosti – vse to, zlito v humanistično
ideologijo sodobnega človeka, ima očitno protislovne učinke.
Pred tribunalom takega človeka in njegove pravičnosti je bil Bog
obsojen, zavrnjen in zato odstranjen, »umorjen« (Nietzsche, Vesela
znanost, II, 125). Ljudje ostajajo sami med seboj, svobodni, s svojimi
166
odnosov med ljudmi, odgovornost ljudi med seboj, do sebe in pred
sabo, vprašanje medčloveške pravičnosti in opravičenosti, ne opravi-
čenosti pred Bogom.
Podoba Boga kot da je ujeta v dilemo. Veliki, oddaljeni Bog je
odgovoren za veliko dogajanje kozmičnega in zgodovinskega (ne)-
reda; individualne in skupinske male zadeve – krivde in krivice – so
stvar ljudi in njihove individualne odgovornosti. Bog, ki je sogo-
vornik, Ti vsakega človeka v njegovih( p)osebnih odločitvah, pa nima
nič opraviti z velikimi gibanji ali stanji družbe, zgodovine in narave.
Sodobni človek (samo sodobni?) kot da lahko sprejema le eno ali
drugo podobo; lahko zaporedoma prehaja od ene k drugi in nazaj,
ni pa zmožen verovati v (skrivnost) Enega Boga, ki je hkrati oboje,
Gospodar svetov in Bog vsakega človeka, vsakemu človeku.
Zdi se, kot da se je krščansko oznanjevanje (in iskanje) usmi-
ljenega Boga, pravičnega Boga, ki opravičuje človeka/grešnika, v
sodobnosti diskreditiralo. Človek pri Bogu in z Bogom ne išče več
svoje pravičnosti in opravičenja, pri bogu in z bogom išče kvečjemu
kaj drugega, nekaj, kar mu nudijo druge religije, ne pa (prote-
stantsko) krščanstvo, ki stoji in pade z naukom o opravičenju.
Vendar, če drugega ne, tako skicirano sklepanje kaže ne poveza-
nost vprašanja »opravičenja Boga« (teodiceje) z vprašanjem (o)pra-
vič(e)nega človeka. In prav v tej povezanosti je – na sledi, ki jo je utrl
že Karl Barth – mogoče videti tudi aktualnost in perspektivo vpra-
šanja »opravičenja samo po milosti«.
Kako in zakaj?
Novoveška, posebej razsvetljenska postavitev človeka kot sub-
jekta, o kateri govore filozofi; izpostavitev človeka kot abstraktnega
posameznika v moderni kapitalistični družbi, o kateri govore socio-
logi in zato od Marxa in Durkheima do Becka ugotavljajo, da ima
tak posameznik v njej status zadnjega svetega in religioznega; z enim
in drugim povezano reformacijsko pojmovanje notranjega človeka,
njegove svobode in odgovornosti – vse to, zlito v humanistično
ideologijo sodobnega človeka, ima očitno protislovne učinke.
Pred tribunalom takega človeka in njegove pravičnosti je bil Bog
obsojen, zavrnjen in zato odstranjen, »umorjen« (Nietzsche, Vesela
znanost, II, 125). Ljudje ostajajo sami med seboj, svobodni, s svojimi
166
