Page 169 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 169
MARKO KER[EVAN
odločitvami, dejanji in odgovornostjo zanje. Njihove napake in krive
odločitve – njihove krivde – niso več doživljane kot greh, kot odgo-
vornost in krivda pred takim Bogom. Ne potrebujejo več opravičenja
pred njim in nasproti njemu.
Toda: potreba po opravičenju se ni zmanjšala, nasprotno, razširila
in univerzalizirala se je. Empirično-sociološko gledano: čedalje več
ljudi mora izbirati in odločati v čedalje številnejših situacijah vedno
bolj kompleksnega sveta. S širitvijo »svobodnega odločanja« se širi
tudi možnost in dejanskost napačnih odločitev. Vsaka še tako dobra
odločitev in izbira je v čem tudi napačna. Vsako odločitev z odgo-
vornostjo zanjo spremlja tudi vsaj moment krivde zanjo. S širjenjem
območja odgovornosti/krivde pa se širi tudi potreba po opravi-
čevanju.
In dejansko – kakor ugotavljajo različni avtorji in lahko opazu-
jemo sami – imamo opraviti z ekspanzijo ne le samoopravičevanja,
ampak tudi opravičevanja za storjena ali opuščena dejanja drugih.
Prav tako opravičevanje in prošnje za odpuščanje kažejo na zadrege
in stiske: kdo, komu, za kaj vse naj se opravičuje? Nekatere situacije
so jasne, druge manj, nekatere zelo težko razvidne, a nobena ni brez
nekega preostanka. Ljudje so (bili) v odločitvah vedno svobodni in
odgovorni vsaj v tem smislu, da bi se navsezadnje vedno lahko
odločili tudi drugače. Toda odločajo se v situacijah, ki jih niso sami
izbrali, z dilemami, ki so bile postavljene prednje, na položajih, na
katerih so se znašli, s posledicami odločitev, ki niso mogle biti v
celoti razvidne in predvidljive in ki se sploh pokažejo šele pozneje,
na primer šele kasnejšim generacijam, ali pa so vidne le z drugih
položajev. (Zato se opravičujejo – iščejo opravičenje – šele naslednje
generacije, ki nekih dejanj sploh niso storile, medtem ko so storilci
živeli in umrli s svojim prav, na primer: ravnanje z Indijanci v
Ameriki, različni genocidi, zločini v meddržavnih in državljanskih
vojnah.)
Pri tem vznikajo vprašanja: kako lahko dokončno sodi o odgo-
vornosti in krivdi drugega nekdo, ki sam ni bil v taki situaciji; kako
se lahko nekdo opravičuje in prosi za odpuščanje v imenu drugih,
brez njihovega pooblastila; kako lahko nekdo odpušča v imenu žrtev;
kako se izogniti temu, da bi navsezadnje triumfirali storilci nad
167
odločitvami, dejanji in odgovornostjo zanje. Njihove napake in krive
odločitve – njihove krivde – niso več doživljane kot greh, kot odgo-
vornost in krivda pred takim Bogom. Ne potrebujejo več opravičenja
pred njim in nasproti njemu.
Toda: potreba po opravičenju se ni zmanjšala, nasprotno, razširila
in univerzalizirala se je. Empirično-sociološko gledano: čedalje več
ljudi mora izbirati in odločati v čedalje številnejših situacijah vedno
bolj kompleksnega sveta. S širitvijo »svobodnega odločanja« se širi
tudi možnost in dejanskost napačnih odločitev. Vsaka še tako dobra
odločitev in izbira je v čem tudi napačna. Vsako odločitev z odgo-
vornostjo zanjo spremlja tudi vsaj moment krivde zanjo. S širjenjem
območja odgovornosti/krivde pa se širi tudi potreba po opravi-
čevanju.
In dejansko – kakor ugotavljajo različni avtorji in lahko opazu-
jemo sami – imamo opraviti z ekspanzijo ne le samoopravičevanja,
ampak tudi opravičevanja za storjena ali opuščena dejanja drugih.
Prav tako opravičevanje in prošnje za odpuščanje kažejo na zadrege
in stiske: kdo, komu, za kaj vse naj se opravičuje? Nekatere situacije
so jasne, druge manj, nekatere zelo težko razvidne, a nobena ni brez
nekega preostanka. Ljudje so (bili) v odločitvah vedno svobodni in
odgovorni vsaj v tem smislu, da bi se navsezadnje vedno lahko
odločili tudi drugače. Toda odločajo se v situacijah, ki jih niso sami
izbrali, z dilemami, ki so bile postavljene prednje, na položajih, na
katerih so se znašli, s posledicami odločitev, ki niso mogle biti v
celoti razvidne in predvidljive in ki se sploh pokažejo šele pozneje,
na primer šele kasnejšim generacijam, ali pa so vidne le z drugih
položajev. (Zato se opravičujejo – iščejo opravičenje – šele naslednje
generacije, ki nekih dejanj sploh niso storile, medtem ko so storilci
živeli in umrli s svojim prav, na primer: ravnanje z Indijanci v
Ameriki, različni genocidi, zločini v meddržavnih in državljanskih
vojnah.)
Pri tem vznikajo vprašanja: kako lahko dokončno sodi o odgo-
vornosti in krivdi drugega nekdo, ki sam ni bil v taki situaciji; kako
se lahko nekdo opravičuje in prosi za odpuščanje v imenu drugih,
brez njihovega pooblastila; kako lahko nekdo odpušča v imenu žrtev;
kako se izogniti temu, da bi navsezadnje triumfirali storilci nad
167
