Page 213 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 213
MAJDA MER[E
vse pojavitve, ni bilo mogoče vselej ustrezno rešiti. Ustreznejše reše-
vanje tovrstne problematike omogočajo popolni izpisi, zapletajo pa
jo redke ali celo posamične pojavitve besed, skorajda v enaki meri pa
tudi neobvestilnost in istovrstnost izpisov.
Analiza celotnega gradiva je pogosto pokazala na nujnost korek-
cije domnevnih izhodiščnih oblik oz. na potrebo po nastavitvi nove
iztočnice. Med drugim se je npr. pokazalo, da je imenovalnik, ki mu
pripadajo odvisni skloni očeta, očetu, z očetom itd., pravzaprav oča in
ne oče, ki ga poznamo iz današnje jezikovne izkušnje; na primer:
Ozha, daj meni ta dejl blaga, kateri meni ?li?hi (DB 1584: III,40b). Pregled
celotnega gradiva je večkrat vplival na novo določitev veljavnih
sklanjatvenih vzorcev in na popravke imenovalnikov pri nekaterih
prevzetih samostalnikih: npr. *faraon – faraona ? farao – faraona, saj
pričakovanega imenovalnika *faraon izpisi večine del niso potrdili.
Zadrege so bile pogoste tudi pri besednovrstnem opredeljeva-
nju leksemov. Veliko težav pri prepoznavanju besedne vrste je npr.
povzročilo prehajanje pridevnikov, zaimkov in števnikov med sa-
mostalnike, zlasti če za posamostaljenost ni bilo vidnih zunanjih
znakov. Razmejevalne težave so se pojavljale tudi na stiku drugih
besednih vrst (npr. med prislovom in povedkovnikom ali prislovom
in členkom) ter med razstavljivimi besednimi zvezami in že leksi-
kaliziranimi poimenovanji, kakršno je npr. ništer tem manje kot
prevedek nemške zveze nichts desto weniger ali nichts desto minder.
Zelo pozorno obravnavo so npr. terjali glagolski kalki. Prav
kalkiranje je bilo v času nastanka slovenskega knjižnega jezika eden
izmed osnovnih načinov širitve glagolskega besedja. Z njegovo po-
močjo so slovenski protestantski pisci pogosto razreševali poime-
novalne zadrege, s katerimi so se soočali zlasti pri prevajanju Biblije
in drugih verskih besedil.7 Ustrezen slovarski prikaz je lahko sledil
le dobro premišljeni predhodni razmejitvi med glagolskimi kalki in
homonimnimi zvezami, sestavljenimi iz prislova z razvidnim pro-
storskim pomenom in glagola (npr. med glagolom goripostaviti
’ustanoviti’ in zvezo gori postaviti, pri kateri gori uresničuje prislovni
pomen in opozarja na višje mesto v prostoru).
7 Prim. Merše 2003.
211
vse pojavitve, ni bilo mogoče vselej ustrezno rešiti. Ustreznejše reše-
vanje tovrstne problematike omogočajo popolni izpisi, zapletajo pa
jo redke ali celo posamične pojavitve besed, skorajda v enaki meri pa
tudi neobvestilnost in istovrstnost izpisov.
Analiza celotnega gradiva je pogosto pokazala na nujnost korek-
cije domnevnih izhodiščnih oblik oz. na potrebo po nastavitvi nove
iztočnice. Med drugim se je npr. pokazalo, da je imenovalnik, ki mu
pripadajo odvisni skloni očeta, očetu, z očetom itd., pravzaprav oča in
ne oče, ki ga poznamo iz današnje jezikovne izkušnje; na primer:
Ozha, daj meni ta dejl blaga, kateri meni ?li?hi (DB 1584: III,40b). Pregled
celotnega gradiva je večkrat vplival na novo določitev veljavnih
sklanjatvenih vzorcev in na popravke imenovalnikov pri nekaterih
prevzetih samostalnikih: npr. *faraon – faraona ? farao – faraona, saj
pričakovanega imenovalnika *faraon izpisi večine del niso potrdili.
Zadrege so bile pogoste tudi pri besednovrstnem opredeljeva-
nju leksemov. Veliko težav pri prepoznavanju besedne vrste je npr.
povzročilo prehajanje pridevnikov, zaimkov in števnikov med sa-
mostalnike, zlasti če za posamostaljenost ni bilo vidnih zunanjih
znakov. Razmejevalne težave so se pojavljale tudi na stiku drugih
besednih vrst (npr. med prislovom in povedkovnikom ali prislovom
in členkom) ter med razstavljivimi besednimi zvezami in že leksi-
kaliziranimi poimenovanji, kakršno je npr. ništer tem manje kot
prevedek nemške zveze nichts desto weniger ali nichts desto minder.
Zelo pozorno obravnavo so npr. terjali glagolski kalki. Prav
kalkiranje je bilo v času nastanka slovenskega knjižnega jezika eden
izmed osnovnih načinov širitve glagolskega besedja. Z njegovo po-
močjo so slovenski protestantski pisci pogosto razreševali poime-
novalne zadrege, s katerimi so se soočali zlasti pri prevajanju Biblije
in drugih verskih besedil.7 Ustrezen slovarski prikaz je lahko sledil
le dobro premišljeni predhodni razmejitvi med glagolskimi kalki in
homonimnimi zvezami, sestavljenimi iz prislova z razvidnim pro-
storskim pomenom in glagola (npr. med glagolom goripostaviti
’ustanoviti’ in zvezo gori postaviti, pri kateri gori uresničuje prislovni
pomen in opozarja na višje mesto v prostoru).
7 Prim. Merše 2003.
211
