Page 218 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 218
[TUDIJSKI VE^ERI
»krščanstvu in stvariteljskemu življenju« kakor kot formalno po-
svečen in hierarhično vezan klerik. Za revnega prleškega fanta, vrh
vsega mežnarjevega in organistovega sina, je bila to predrzna od-
ločitev: nakopal si je nejevoljo škofa dr. Tomažiča, birmanskega
botra, ki ga je nameraval poslati v Rim, jezo domačega župnika
Štuheca pri Sv. Juriju in žalost v družini. Dobil je celo poziv k
vojakom v Sarajevo, a se je obveznosti srečno izognil s potrdilom o
srčni napaki.
Med poletnimi počitnicami je s tovariši organiziral dijaško zboro-
vanje pri bližnji Veliki Nedelji – zaradi domnevnih socialističnih
poudarkov je razburilo slovensko »pozunanjeno« (klerikalno) kato-
lištvo – nato pa brez denarja in štipendije odšel v Ljubljano ter v
štirih letih na hitro končal študij na Filozofski fakulteti Univerze
kralja Aleksandra I. Diplomiral je leta 1930 »iz XII. znanstvene
skupine« (obsegala je francoski jezik in književnost s primerjalno
gramatiko romanskih jezikov, primerjalno književnost s književno
teorijo in seveda zgodovino srbohrvaške književnosti).
Ljubljanska študentska leta so bila za Kocbeka izjemno dina-
mična, ne samo zaradi študija in mladostniškega pesniškega ustvar-
janja, ampak tudi zaradi sklepanja številnih znanstev in prijateljstev,
ki so ga vodila na dolga taborjenja na jadranski obali, pa tudi na
izjemno poučne poti s prijatelji v tujino, zlasti v Nemčijo (študijsko
leto 1928/29). Poleg njegove esejistične proze (Luči na severu) se je
tega časa ohranilo nekaj zanimivih pisnih pričevanj, ki še čakajo na
raziskave.
Duhovno in literarno iskateljstvo
Po kratki zaposlitvi v knjižnici Slovenske krščansko-socialne
zveze je dobil prvo državno službo, šolske oblasti v Beogradu so ga
23. marca 1931 – v skladu z Aleksandrovo politiko »integralnega
jugoslovanstva« – postavile za suplenta na Državni realni gimnaziji
v hrvaškem Bjelovaru. Bilo je konec zime, v šolsko zbornico je stopil
»sam, na brzo roko, zmeden«, ni dobro znal hrvaščine in ni poznal
razmer, »okolje je bilo neznano in tuje«.
216
»krščanstvu in stvariteljskemu življenju« kakor kot formalno po-
svečen in hierarhično vezan klerik. Za revnega prleškega fanta, vrh
vsega mežnarjevega in organistovega sina, je bila to predrzna od-
ločitev: nakopal si je nejevoljo škofa dr. Tomažiča, birmanskega
botra, ki ga je nameraval poslati v Rim, jezo domačega župnika
Štuheca pri Sv. Juriju in žalost v družini. Dobil je celo poziv k
vojakom v Sarajevo, a se je obveznosti srečno izognil s potrdilom o
srčni napaki.
Med poletnimi počitnicami je s tovariši organiziral dijaško zboro-
vanje pri bližnji Veliki Nedelji – zaradi domnevnih socialističnih
poudarkov je razburilo slovensko »pozunanjeno« (klerikalno) kato-
lištvo – nato pa brez denarja in štipendije odšel v Ljubljano ter v
štirih letih na hitro končal študij na Filozofski fakulteti Univerze
kralja Aleksandra I. Diplomiral je leta 1930 »iz XII. znanstvene
skupine« (obsegala je francoski jezik in književnost s primerjalno
gramatiko romanskih jezikov, primerjalno književnost s književno
teorijo in seveda zgodovino srbohrvaške književnosti).
Ljubljanska študentska leta so bila za Kocbeka izjemno dina-
mična, ne samo zaradi študija in mladostniškega pesniškega ustvar-
janja, ampak tudi zaradi sklepanja številnih znanstev in prijateljstev,
ki so ga vodila na dolga taborjenja na jadranski obali, pa tudi na
izjemno poučne poti s prijatelji v tujino, zlasti v Nemčijo (študijsko
leto 1928/29). Poleg njegove esejistične proze (Luči na severu) se je
tega časa ohranilo nekaj zanimivih pisnih pričevanj, ki še čakajo na
raziskave.
Duhovno in literarno iskateljstvo
Po kratki zaposlitvi v knjižnici Slovenske krščansko-socialne
zveze je dobil prvo državno službo, šolske oblasti v Beogradu so ga
23. marca 1931 – v skladu z Aleksandrovo politiko »integralnega
jugoslovanstva« – postavile za suplenta na Državni realni gimnaziji
v hrvaškem Bjelovaru. Bilo je konec zime, v šolsko zbornico je stopil
»sam, na brzo roko, zmeden«, ni dobro znal hrvaščine in ni poznal
razmer, »okolje je bilo neznano in tuje«.
216
