Page 217 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 217
MIHAEL GLAVAN
rehabilitacijo po letu 1961, je v pretežni meri že razkrita. Prebiranje
njegovega osebnega dnevnika in drugega dokumentarnega gradiva,
ki ga je zapustil, izkazuje osupljivo veliko število ljudi, ki jih je
(s)poznal. Skoraj vsakemu je skušal pogledati v dušo in si kaj zapisal
o njem ali o njej. Neizčrpen vir za biografe in urednike.
Kocbek se je rodil 27. septembra 1904 pri Sv. Juriju (kasneje nekaj
desetletij Videm ob Ščavnici) materi Matildi, roj. Plohl (1880–1969),
in očetu Valentinu (1871–1959). Imel je dva brata, Miroslava (Slavka,
1902–1963) in Jožeta (1908–1994), ter sestro Matildo (Tiliko, 1922–
1996), najmlajšo v družini. O svojem domu in rodu sam piše med
drugi tudi takole: »Oče je bil organist, z materjo sta obdelovala nekaj
zemlje, živeli smo v majhni hiši in tolkli revščino. […] Živel sem lepo
otroštvo sredi darežljive pokrajine, pol vinorodne pol zemljedelske,
pastiroval, pomagal pri delu, rastel z odraslimi skozi ponavljajoče se
letne čase […]. Moja sublimacija se je začela s šolo, postal sem
ministrant, zvonar in deklamator, očetu sem bil v pomoč pri cerk-
venih opravilih, cerkev mi je bila domača kakor rojstna hiša ali hiša
sosedov.«
Po šestletni osnovni šoli v domačem kraju se je jeseni 1917 vpisal
na klasično gimnazijo v Mariboru, po dveh razredih nadaljeval
šolanje na Ptuju (štiri leta realne gimnazije) in se vrnil v Maribor,
kjer je maturiral spomladi 1925. Gimnazije se je vse življenje rad
spominjal in se redno udeleževal okroglih obletnic svoje mature.
Petindvajseto je celo sam organiziral, udeležilo se je je petnajst
maturantov in kar sedem profesorjev, petdesete (1975) prav tako
petnajst. Vse od gimnazijskih časov je ohranjal in poglabljal mla-
dostna prijateljstva, zlasti s Pinom Mlakarjem, Antonom Trstenja-
kom in Tončkom Korošakom, od ptujskih sošolcev pa mu je ostal
najbližji Stanko Cajnkar, ki je vodil tudi pogrebno slovesnost za
hčerko Lučko.
V poletju po maturi sta s Pinom Mlakarjem dober mesec dni
potovala po Italiji, od Trsta do Rima, od Assisija do Benetk, zvečine
peš. Jeseni 1925 se je vpisal na bogoslovje v Mariboru, toda konec
drugega letnika demonstrativno obesil teologijo na klin »iz protesta
nad krivico, ki se je dogodila v semenišču in ki je v hiši niso hoteli
popraviti«. Še bolj odločilna pa je bila slutnja, da bo kot laik bližji
215
rehabilitacijo po letu 1961, je v pretežni meri že razkrita. Prebiranje
njegovega osebnega dnevnika in drugega dokumentarnega gradiva,
ki ga je zapustil, izkazuje osupljivo veliko število ljudi, ki jih je
(s)poznal. Skoraj vsakemu je skušal pogledati v dušo in si kaj zapisal
o njem ali o njej. Neizčrpen vir za biografe in urednike.
Kocbek se je rodil 27. septembra 1904 pri Sv. Juriju (kasneje nekaj
desetletij Videm ob Ščavnici) materi Matildi, roj. Plohl (1880–1969),
in očetu Valentinu (1871–1959). Imel je dva brata, Miroslava (Slavka,
1902–1963) in Jožeta (1908–1994), ter sestro Matildo (Tiliko, 1922–
1996), najmlajšo v družini. O svojem domu in rodu sam piše med
drugi tudi takole: »Oče je bil organist, z materjo sta obdelovala nekaj
zemlje, živeli smo v majhni hiši in tolkli revščino. […] Živel sem lepo
otroštvo sredi darežljive pokrajine, pol vinorodne pol zemljedelske,
pastiroval, pomagal pri delu, rastel z odraslimi skozi ponavljajoče se
letne čase […]. Moja sublimacija se je začela s šolo, postal sem
ministrant, zvonar in deklamator, očetu sem bil v pomoč pri cerk-
venih opravilih, cerkev mi je bila domača kakor rojstna hiša ali hiša
sosedov.«
Po šestletni osnovni šoli v domačem kraju se je jeseni 1917 vpisal
na klasično gimnazijo v Mariboru, po dveh razredih nadaljeval
šolanje na Ptuju (štiri leta realne gimnazije) in se vrnil v Maribor,
kjer je maturiral spomladi 1925. Gimnazije se je vse življenje rad
spominjal in se redno udeleževal okroglih obletnic svoje mature.
Petindvajseto je celo sam organiziral, udeležilo se je je petnajst
maturantov in kar sedem profesorjev, petdesete (1975) prav tako
petnajst. Vse od gimnazijskih časov je ohranjal in poglabljal mla-
dostna prijateljstva, zlasti s Pinom Mlakarjem, Antonom Trstenja-
kom in Tončkom Korošakom, od ptujskih sošolcev pa mu je ostal
najbližji Stanko Cajnkar, ki je vodil tudi pogrebno slovesnost za
hčerko Lučko.
V poletju po maturi sta s Pinom Mlakarjem dober mesec dni
potovala po Italiji, od Trsta do Rima, od Assisija do Benetk, zvečine
peš. Jeseni 1925 se je vpisal na bogoslovje v Mariboru, toda konec
drugega letnika demonstrativno obesil teologijo na klin »iz protesta
nad krivico, ki se je dogodila v semenišču in ki je v hiši niso hoteli
popraviti«. Še bolj odločilna pa je bila slutnja, da bo kot laik bližji
215
