Page 210 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 210
[TUDIJSKI VE^ERI
obveščajo pa tudi o razlikovalno nujnih vrstah zaimkov, števnikov
in prislovov, o spremenljivi pravopisni podobi itd.
Pripis okrajšav virov je omogočila zaporedna, ločena obdelava
vseh popolno izpisanih del, kar pomeni, da je bila besednovrstnost
iztočnic in drugih njihovih slovničnih značilnosti ugotavljana za
vsako delo posebej. Delo je po tehtnem premisleku steklo z ob-
delavo izpisov Dalmatinove Biblije kot najobsežnejšega dela. Ob-
sežno gradivo je terjalo strokovno zahtevne analize raznovrstne
problematike, omogočalo pravilen prikaz jezikovnih pojavov in
vodilo k uporabnim rezultatom. Pregledu Dalmatinove Biblije so
postopno sledili pregledi drugih besedil, ki so praviloma pre-
senečala s svojsko problematiko, npr. postile (Trubarjeva 1595,
Kreljeva 1567 in Juričičeva 1578 – prva z obsežnostjo in pogosto
zaznavno tesno odvisnostjo od Luthrove prevodne predloge, druga
in tretja pa s svojsko glasoslovno obarvanostjo in leksikalnimi
posebnostmi), Bohoričeva slovnica (1584) s pojavi, značilnimi za
slovnični prikaz jezika, z večvrstno problematiko pa tudi oba
slovarja, abecedniki, pesmarice ter Trubarjeva samostojnejša dela:
CERKOVNA ORDNINGA (1564) kot cerkvenopravno besedilo ter
njegov CATEHISMVS SDVEIMA ISLAGAMA (1575), ki enako kot
druga originalna besedila ni omogočal preverjanja pravilnosti
razumevanja v prevodni predlogi.
Sestavni del slovarske informativnosti je tudi ločen prikaz ho-
monimov. Enakoizrazne (homonimne) iztočnice so opremljene z
razločevalnimi številkami, ki jih opravičuje s slovničnimi okrajšava-
mi izpričana besednovrstna oz. slovnična različnost. Kadar slovnične
oznake zaradi izenačenosti razlikovalno odpovedujejo, razločevalno
vlogo prevzemajo pojasnila, ki so iztočnicam pripisana v oglatem
oklepaju (npr. biti 1 [bijem] glag. nedov. in biti 2 [sem] glag. nedov.).
Slednja so pogosto izbrana in iztočnicam dodana z mislijo na
sodobnega bralca, ki medbesednih razmerij v 16. stoletju in v zgo-
dovini slovenskega jezika nasploh ne pozna. Besedo bogastvo bi si
npr. pomensko najverjetneje skušal razložiti s pomočjo pridevnika
bogat, na besedotvorno povezavo z bogom in na pomen ’božanstvo,
bog’, ki je bil v 16. stoletju izpričan s številnimi izpisi, pa se ne bi
208
obveščajo pa tudi o razlikovalno nujnih vrstah zaimkov, števnikov
in prislovov, o spremenljivi pravopisni podobi itd.
Pripis okrajšav virov je omogočila zaporedna, ločena obdelava
vseh popolno izpisanih del, kar pomeni, da je bila besednovrstnost
iztočnic in drugih njihovih slovničnih značilnosti ugotavljana za
vsako delo posebej. Delo je po tehtnem premisleku steklo z ob-
delavo izpisov Dalmatinove Biblije kot najobsežnejšega dela. Ob-
sežno gradivo je terjalo strokovno zahtevne analize raznovrstne
problematike, omogočalo pravilen prikaz jezikovnih pojavov in
vodilo k uporabnim rezultatom. Pregledu Dalmatinove Biblije so
postopno sledili pregledi drugih besedil, ki so praviloma pre-
senečala s svojsko problematiko, npr. postile (Trubarjeva 1595,
Kreljeva 1567 in Juričičeva 1578 – prva z obsežnostjo in pogosto
zaznavno tesno odvisnostjo od Luthrove prevodne predloge, druga
in tretja pa s svojsko glasoslovno obarvanostjo in leksikalnimi
posebnostmi), Bohoričeva slovnica (1584) s pojavi, značilnimi za
slovnični prikaz jezika, z večvrstno problematiko pa tudi oba
slovarja, abecedniki, pesmarice ter Trubarjeva samostojnejša dela:
CERKOVNA ORDNINGA (1564) kot cerkvenopravno besedilo ter
njegov CATEHISMVS SDVEIMA ISLAGAMA (1575), ki enako kot
druga originalna besedila ni omogočal preverjanja pravilnosti
razumevanja v prevodni predlogi.
Sestavni del slovarske informativnosti je tudi ločen prikaz ho-
monimov. Enakoizrazne (homonimne) iztočnice so opremljene z
razločevalnimi številkami, ki jih opravičuje s slovničnimi okrajšava-
mi izpričana besednovrstna oz. slovnična različnost. Kadar slovnične
oznake zaradi izenačenosti razlikovalno odpovedujejo, razločevalno
vlogo prevzemajo pojasnila, ki so iztočnicam pripisana v oglatem
oklepaju (npr. biti 1 [bijem] glag. nedov. in biti 2 [sem] glag. nedov.).
Slednja so pogosto izbrana in iztočnicam dodana z mislijo na
sodobnega bralca, ki medbesednih razmerij v 16. stoletju in v zgo-
dovini slovenskega jezika nasploh ne pozna. Besedo bogastvo bi si
npr. pomensko najverjetneje skušal razložiti s pomočjo pridevnika
bogat, na besedotvorno povezavo z bogom in na pomen ’božanstvo,
bog’, ki je bil v 16. stoletju izpričan s številnimi izpisi, pa se ne bi
208
