Page 221 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 221
MIHAEL GLAVAN
Ob nemškem napadu na Jugoslavijo se je priglasil med prosto-
voljce, toda prišel je le do Banja Luke, kjer je doživel razsulo jugo-
slovanske vojske, in se nato skrivaj vrnil v Ljubljano. Okupacija
Jugoslavije in sramotni vojaški razpad njene vojske sta mu pomenila
zgodovinsko priložnost za začetek povsem novega življenja, doumel
ju je kot religiozno »uro obiskanja«. Zgodovinska priložnost ga je ne-
omajno usmerila v radikalno dejanje, v upor proti okupatorju in druž-
beni prerod na osnovi socialne revolucije. V nasprotju s konservativ-
nim delom katoličanov, ki so se pretežno zanašali na zavezniško po-
moč in se zato odločali za taktiko izogibanja odkritemu spopadu z
okupatorjem, in tudi s komunisti, ki so bili do 22. junija 1941 še
blokirani zaradi Stalinovega pakta s Hitlerjem, je bil Kocbek s krščan-
ski socialisti med prvimi pobudniki dejavnega odpora. Že v jeseni 1941
je postal član Izvršnega odbora Osvobodilne fronte, torej njenega
najožjega političnega vodstva, v katerem so imeli večino komunisti.
Narodnoosvobodilni boj in prevzem oblasti
Čeprav je Kocbek sam večkrat govoril o nekaj »usodnih pretresih
v svojem življenju«, je bila aktivna vključitev v NOB zagotovo njegova
najpomembnejša odločitev. V prvih vojnih mesecih (od jeseni 1941
do pomladi 1942), je skupaj z Borisom Kidričem urejal ideološko-
politično revijo Osvobodilna fronta in frontovsko glasilo Slovenski
poročevalec ter sodeloval pri ilegalni radijski postaji Kričač. 18. maja
1942 se je iz okupirane Ljubljane odpravil med partizane v dolenjskih
gozdovih in se priključil vodilni skupini OF. Tako je dokončno
potrdil svojo odločitev za smrtno nevaren boj z okupatorjem, v
katerem je bil zaradi svojega položaja še posebej izpostavljen. Na
Rogu je že leta 1942 začel izdajati glasilo slovenskih katoličanov v
OF – Slovenska revolucija, ki ga je zvečine tudi sam pisal. V bunkerjih
sredi roških gozdov je srečno prestal veliko italijansko ofenzivo
pozimi leta 1942 in se z jedrom partizanske vojske po mnogih
zapletih premaknil v Polhograjske Dolomite.
Na prvem zasedanju Avnoja v Bihaču je bil izvoljen za enega od
podpredsednikov, zato se je v hudi zimi in v visokem snegu januarja
219
Ob nemškem napadu na Jugoslavijo se je priglasil med prosto-
voljce, toda prišel je le do Banja Luke, kjer je doživel razsulo jugo-
slovanske vojske, in se nato skrivaj vrnil v Ljubljano. Okupacija
Jugoslavije in sramotni vojaški razpad njene vojske sta mu pomenila
zgodovinsko priložnost za začetek povsem novega življenja, doumel
ju je kot religiozno »uro obiskanja«. Zgodovinska priložnost ga je ne-
omajno usmerila v radikalno dejanje, v upor proti okupatorju in druž-
beni prerod na osnovi socialne revolucije. V nasprotju s konservativ-
nim delom katoličanov, ki so se pretežno zanašali na zavezniško po-
moč in se zato odločali za taktiko izogibanja odkritemu spopadu z
okupatorjem, in tudi s komunisti, ki so bili do 22. junija 1941 še
blokirani zaradi Stalinovega pakta s Hitlerjem, je bil Kocbek s krščan-
ski socialisti med prvimi pobudniki dejavnega odpora. Že v jeseni 1941
je postal član Izvršnega odbora Osvobodilne fronte, torej njenega
najožjega političnega vodstva, v katerem so imeli večino komunisti.
Narodnoosvobodilni boj in prevzem oblasti
Čeprav je Kocbek sam večkrat govoril o nekaj »usodnih pretresih
v svojem življenju«, je bila aktivna vključitev v NOB zagotovo njegova
najpomembnejša odločitev. V prvih vojnih mesecih (od jeseni 1941
do pomladi 1942), je skupaj z Borisom Kidričem urejal ideološko-
politično revijo Osvobodilna fronta in frontovsko glasilo Slovenski
poročevalec ter sodeloval pri ilegalni radijski postaji Kričač. 18. maja
1942 se je iz okupirane Ljubljane odpravil med partizane v dolenjskih
gozdovih in se priključil vodilni skupini OF. Tako je dokončno
potrdil svojo odločitev za smrtno nevaren boj z okupatorjem, v
katerem je bil zaradi svojega položaja še posebej izpostavljen. Na
Rogu je že leta 1942 začel izdajati glasilo slovenskih katoličanov v
OF – Slovenska revolucija, ki ga je zvečine tudi sam pisal. V bunkerjih
sredi roških gozdov je srečno prestal veliko italijansko ofenzivo
pozimi leta 1942 in se z jedrom partizanske vojske po mnogih
zapletih premaknil v Polhograjske Dolomite.
Na prvem zasedanju Avnoja v Bihaču je bil izvoljen za enega od
podpredsednikov, zato se je v hudi zimi in v visokem snegu januarja
219
