Page 219 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 219
MIHAEL GLAVAN
Službo v nekdanji vojni krajini je doživljal kot svoj življenjski šok.
Bil je prisiljen ločiti se »od prijateljev, od mladih gibanj, iztrgati se iz
intimne kulturne srenje, iz rastočega in vedno bolj perečega kom-
pleksa slovenskih vprašanj«. Znašel se je na samem, tujec, razdalje v
državi so bile dolge in naporne. Na veliko ga je okupiralo šolsko
delo, preganjal ga je občutek, da so prijatelji v Ljubljani pozabili nanj.
Od utopičnih idej o konfesionalni in etični prenovi človeka in
družbe, od vprašanj, o katerih so debatirali slovenski križarji na
svojih zborovanjih in počitniških taborih, se je vse bolj obračal v
»preprostost«: prevzela ga je »patriarhaličnost zemlje in ljudi«,
predmetnost in snovnost navzočih stvari; začel je »podzavestno …
spremljati naturo na njeni večni poti k Bogu«. Prvotni občutek
ujetosti in izolacije v provincialni tujini je zbledel: »Danes vem, da
more tudi tako blodno in bedasto mesto človeka učiti.«
Tisto jesen 1931, že po nepolnem prvem šolskem letu, je mladi
suplent dobil dopust in francosko državno štipendijo ter namesto v
bjelovarsko zbornico odšel v Lyon in v Pariz. Študiral je »nenavad-
nega« katoliškega pisca Léona Bloya, »romarja in potepuha,« se
zbližal s personalistično filozofijo, ki mu je bila pisana na dušo.
Navezal je trajne stike s krogom levo orientiranih katoliških inte-
lektualcev, ki so pod vodstvom Emmanuela Mouniera prav tedaj
začeli izdajati revijo Esprit. S štipendijo se je napotil v Francijo, kjer
je začel v Lyonu pisati osebni dnevnik. Zvest mu je ostal potem vse
življenje, pisal ga je neprekinjeno skoraj pol stoletja (do konca leta
1978, ko ga je začela premagovati smrtna bolezen). Dnevnik je bil
tipična in najvztrajnejša oblika njegovega samoizražanja – ne le
»dražljivo spremljanje in komentiranje časa in ljudi«, temveč tudi
literarna vadnica. V njem gre za svojevrsten spoj faktografskega
gradiva in »umišljenin«: za osebno odzivanje na ljudi in dogodke,
hkrati pa tudi za svobodno oblikovanje fikcij …
Po vrnitvi iz Francije je ostal leto dni še v Bjelovaru, nato pa kljub
prošnjam za premestitev v Slovenijo – želel si je v Maribor – prejel
dekret za Državno realno gimnazijo v Varaždinu; centralistična
jugoslovenarska politika je vztrajala. Zgodba se je ponovila, v Varaž-
dinu ni bil nič manj osamljen in daleč od Slovenije, socialno okolje
mu je bilo tuje in enako neprivlačno kot prej. V pismu Antonu
217
Službo v nekdanji vojni krajini je doživljal kot svoj življenjski šok.
Bil je prisiljen ločiti se »od prijateljev, od mladih gibanj, iztrgati se iz
intimne kulturne srenje, iz rastočega in vedno bolj perečega kom-
pleksa slovenskih vprašanj«. Znašel se je na samem, tujec, razdalje v
državi so bile dolge in naporne. Na veliko ga je okupiralo šolsko
delo, preganjal ga je občutek, da so prijatelji v Ljubljani pozabili nanj.
Od utopičnih idej o konfesionalni in etični prenovi človeka in
družbe, od vprašanj, o katerih so debatirali slovenski križarji na
svojih zborovanjih in počitniških taborih, se je vse bolj obračal v
»preprostost«: prevzela ga je »patriarhaličnost zemlje in ljudi«,
predmetnost in snovnost navzočih stvari; začel je »podzavestno …
spremljati naturo na njeni večni poti k Bogu«. Prvotni občutek
ujetosti in izolacije v provincialni tujini je zbledel: »Danes vem, da
more tudi tako blodno in bedasto mesto človeka učiti.«
Tisto jesen 1931, že po nepolnem prvem šolskem letu, je mladi
suplent dobil dopust in francosko državno štipendijo ter namesto v
bjelovarsko zbornico odšel v Lyon in v Pariz. Študiral je »nenavad-
nega« katoliškega pisca Léona Bloya, »romarja in potepuha,« se
zbližal s personalistično filozofijo, ki mu je bila pisana na dušo.
Navezal je trajne stike s krogom levo orientiranih katoliških inte-
lektualcev, ki so pod vodstvom Emmanuela Mouniera prav tedaj
začeli izdajati revijo Esprit. S štipendijo se je napotil v Francijo, kjer
je začel v Lyonu pisati osebni dnevnik. Zvest mu je ostal potem vse
življenje, pisal ga je neprekinjeno skoraj pol stoletja (do konca leta
1978, ko ga je začela premagovati smrtna bolezen). Dnevnik je bil
tipična in najvztrajnejša oblika njegovega samoizražanja – ne le
»dražljivo spremljanje in komentiranje časa in ljudi«, temveč tudi
literarna vadnica. V njem gre za svojevrsten spoj faktografskega
gradiva in »umišljenin«: za osebno odzivanje na ljudi in dogodke,
hkrati pa tudi za svobodno oblikovanje fikcij …
Po vrnitvi iz Francije je ostal leto dni še v Bjelovaru, nato pa kljub
prošnjam za premestitev v Slovenijo – želel si je v Maribor – prejel
dekret za Državno realno gimnazijo v Varaždinu; centralistična
jugoslovenarska politika je vztrajala. Zgodba se je ponovila, v Varaž-
dinu ni bil nič manj osamljen in daleč od Slovenije, socialno okolje
mu je bilo tuje in enako neprivlačno kot prej. V pismu Antonu
217
