Page 222 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 222
[TUDIJSKI VE^ERI
1943 s skupino tovarišev odpravil v Bosno. Zaradi okrepljenega
nemškega pritiska, izdajstva in vremenskih ujm pohod ni uspel,
vendar se je Kocbeku uspelo rešiti nazaj v slovenske Dolomite.
Februarja 1943 je skupaj s Tonetom Fajfarjem in Marijanom Brec-
ljem v imenu krščanske skupine podpisal znamenito Dolomitsko
izjavo. To je storil s spoznanjem, da je najvažnejša trdnost in enotnost
Osvobodilne fronte in partizanske vojske, čeprav se je pri tem jasno
zavedal, da žrtvuje prvotno koalicijsko naravo gibanja. Komunistična
partija je s tem tudi formalno dobila status vodilne in odločujoče
politične sile na vseh področjih odpora. Kocbek je bil prepričan, da
si po osvoboditvi partijski ekskluzivizem ne bo mogel podrediti vseh
oblastnih vzvodov in da bodo volivci lahko demokratično odločali o
organizaciji nove države. Verjel je, da bo krščanski skupini, ki je
neformalno reprezentirala veliko množico slovenskega prebivalstva,
tudi v prihodnje omogočeno duhovno in kulturno poslanstvo. Pri
tem ga ni dosti skrbelo, da se s tem odpoveduje možnosti za politično
strankarsko podobo svoje skupine, saj si klasične krščanske stranke
tudi sicer niso želeli. Kmalu pa se je seveda jasno zavedal, da bo
Komunistična partija poslej tudi legalno vodila in izpeljala revolucijo
po boljševističnem vzorcu.
Na kočevskem zborovanju je bil postavljen za delegata na drugem
zasedanju Avnoja, kjer je 29. novembra 1943 postal član NKOJ,
vrhovnega zakonodajnega in izvršnega organa jugoslovanskega
osvobodilnega boja. Težko se je poslovil od svoje slovenske partizan-
ske tovarišije in najbližjih. S Svetim pismom Nove zaveze v žepu se je
odpravil po dolžnosti, ki mu jo je določilo vodstvo OF. V Slovenijo
se je vrnil le za kratek čas februarja 1944, ko se je udeležil prvega
zasedanja SNOS v Črnomlju in opravil še nekaj kulturnopoliitčnih
nalog za krščansko skupino partizanov.
Svojo politično predstavniško vlogo v federalnih organih je sicer
jemal resno, vendar z občutkom, da bi bil koristnejši doma. Deležen
je bil vseh glavnih in najbolj usodnih trenutkov, ki jih je leta 1944
doživljalo vodstvo jugoslovanskega NOB. Doživel in preživel je
nemški desant na Drvar in obe zadnji nemški ofenzivi ter angleško
rešitev v Bari in nato prevoz na Vis. Konec junija 1944 je z Visa odletel
v Rim, kjer je zbolel in bil prisiljen ostati več kot dva meseca. Skušal
220
1943 s skupino tovarišev odpravil v Bosno. Zaradi okrepljenega
nemškega pritiska, izdajstva in vremenskih ujm pohod ni uspel,
vendar se je Kocbeku uspelo rešiti nazaj v slovenske Dolomite.
Februarja 1943 je skupaj s Tonetom Fajfarjem in Marijanom Brec-
ljem v imenu krščanske skupine podpisal znamenito Dolomitsko
izjavo. To je storil s spoznanjem, da je najvažnejša trdnost in enotnost
Osvobodilne fronte in partizanske vojske, čeprav se je pri tem jasno
zavedal, da žrtvuje prvotno koalicijsko naravo gibanja. Komunistična
partija je s tem tudi formalno dobila status vodilne in odločujoče
politične sile na vseh področjih odpora. Kocbek je bil prepričan, da
si po osvoboditvi partijski ekskluzivizem ne bo mogel podrediti vseh
oblastnih vzvodov in da bodo volivci lahko demokratično odločali o
organizaciji nove države. Verjel je, da bo krščanski skupini, ki je
neformalno reprezentirala veliko množico slovenskega prebivalstva,
tudi v prihodnje omogočeno duhovno in kulturno poslanstvo. Pri
tem ga ni dosti skrbelo, da se s tem odpoveduje možnosti za politično
strankarsko podobo svoje skupine, saj si klasične krščanske stranke
tudi sicer niso želeli. Kmalu pa se je seveda jasno zavedal, da bo
Komunistična partija poslej tudi legalno vodila in izpeljala revolucijo
po boljševističnem vzorcu.
Na kočevskem zborovanju je bil postavljen za delegata na drugem
zasedanju Avnoja, kjer je 29. novembra 1943 postal član NKOJ,
vrhovnega zakonodajnega in izvršnega organa jugoslovanskega
osvobodilnega boja. Težko se je poslovil od svoje slovenske partizan-
ske tovarišije in najbližjih. S Svetim pismom Nove zaveze v žepu se je
odpravil po dolžnosti, ki mu jo je določilo vodstvo OF. V Slovenijo
se je vrnil le za kratek čas februarja 1944, ko se je udeležil prvega
zasedanja SNOS v Črnomlju in opravil še nekaj kulturnopoliitčnih
nalog za krščansko skupino partizanov.
Svojo politično predstavniško vlogo v federalnih organih je sicer
jemal resno, vendar z občutkom, da bi bil koristnejši doma. Deležen
je bil vseh glavnih in najbolj usodnih trenutkov, ki jih je leta 1944
doživljalo vodstvo jugoslovanskega NOB. Doživel in preživel je
nemški desant na Drvar in obe zadnji nemški ofenzivi ter angleško
rešitev v Bari in nato prevoz na Vis. Konec junija 1944 je z Visa odletel
v Rim, kjer je zbolel in bil prisiljen ostati več kot dva meseca. Skušal
220
