Page 223 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 223
MIHAEL GLAVAN
je doseči avdienco pri papežu Piju XII., da bi mu razjasnil položaj v
Jugoslaviji, vendar mu to ni uspelo. Jeseni 1944 je prispel v osvo-
bojeni Beograd, kjer je bil do januarja 1946 zvezni minister za
Slovenijo v začasni jugoslovanski vladi.
Politično je bil že v tem času odrinjen na stranski tir, njegova
funkcija je bila pretežno formalna in reprezentativna: »Z drugimi
besedami, živim v mrtvi coni, ujet v delo, ki mi ni važno in potrebno,
medtem ko o pravih zadevah odločajo dnevno in neprestano ljudje,
ki […] so absolutni gospodarji položaja in žvižgajo name in nekatere
moje tovariše.«
Februarja 1946, potem ko so bila republiška ministrstva razpu-
ščena, se je z družino končno lahko vrnil domov. Dodelili so mu
prostorno stanovanje v Veselovi ulici 8 (danes Valvasorjeva 10). Postal
je podpredsednik Prezidija (predsedstva) Ljudske skupščine LRS, kar
je bila nominalno visoka, a politično nepomembna funkcija. Spo-
mladi 1946 (od 10. aprila do 7. maja) je bil z delegacijo jugoslovanskih
kulturnih izbrancev na potovanju po Sovjetski zvezi. Obisk je bil
skrbno nadziran. Kocbeka je predvsem zanimal položaj cerkve in
vernikov, vendar je imel občutek, da mu niso predstavili vse resnice.
Proti koncu tega leta se je skušal močneje politično angažirati in
v dialogu s komunisti razčistiti nekatera vprašanja, ki so ga skrbela,
med njimi tudi tisto o vrnjenih domobrancih, o katerih mu je
pripovedoval že leto poprej Franc Snoj, tedaj minister v prvi povojni
zvezni vladi. Jasnih odgovorov ni dobil, pač pa se je še okrepilo
sumničenje komunistov, ki so mu bili vedno manj naklonjeni. V
naslednjih dveh letih se je močno posvetil svojemu prvemu velikemu
proznemu dokumentarnemu delu Tovarišija, ki je po dolgih cenzur-
nih usklajevanjih vendarle izšlo leta 1949.
Razhod s »tovarišijo«
Partijski politični obračun s Kocbekom je bil zastavljen že v prvi
polovici leta 1951, ko je slovenska vladajoča partijska garnitura
uskladila svoje pritiske in se nekako uglasila na stališču, da Kocbek
nikakor ne more izkazati pričakovanega vedenjskega vzorca, kakršen
221
je doseči avdienco pri papežu Piju XII., da bi mu razjasnil položaj v
Jugoslaviji, vendar mu to ni uspelo. Jeseni 1944 je prispel v osvo-
bojeni Beograd, kjer je bil do januarja 1946 zvezni minister za
Slovenijo v začasni jugoslovanski vladi.
Politično je bil že v tem času odrinjen na stranski tir, njegova
funkcija je bila pretežno formalna in reprezentativna: »Z drugimi
besedami, živim v mrtvi coni, ujet v delo, ki mi ni važno in potrebno,
medtem ko o pravih zadevah odločajo dnevno in neprestano ljudje,
ki […] so absolutni gospodarji položaja in žvižgajo name in nekatere
moje tovariše.«
Februarja 1946, potem ko so bila republiška ministrstva razpu-
ščena, se je z družino končno lahko vrnil domov. Dodelili so mu
prostorno stanovanje v Veselovi ulici 8 (danes Valvasorjeva 10). Postal
je podpredsednik Prezidija (predsedstva) Ljudske skupščine LRS, kar
je bila nominalno visoka, a politično nepomembna funkcija. Spo-
mladi 1946 (od 10. aprila do 7. maja) je bil z delegacijo jugoslovanskih
kulturnih izbrancev na potovanju po Sovjetski zvezi. Obisk je bil
skrbno nadziran. Kocbeka je predvsem zanimal položaj cerkve in
vernikov, vendar je imel občutek, da mu niso predstavili vse resnice.
Proti koncu tega leta se je skušal močneje politično angažirati in
v dialogu s komunisti razčistiti nekatera vprašanja, ki so ga skrbela,
med njimi tudi tisto o vrnjenih domobrancih, o katerih mu je
pripovedoval že leto poprej Franc Snoj, tedaj minister v prvi povojni
zvezni vladi. Jasnih odgovorov ni dobil, pač pa se je še okrepilo
sumničenje komunistov, ki so mu bili vedno manj naklonjeni. V
naslednjih dveh letih se je močno posvetil svojemu prvemu velikemu
proznemu dokumentarnemu delu Tovarišija, ki je po dolgih cenzur-
nih usklajevanjih vendarle izšlo leta 1949.
Razhod s »tovarišijo«
Partijski politični obračun s Kocbekom je bil zastavljen že v prvi
polovici leta 1951, ko je slovenska vladajoča partijska garnitura
uskladila svoje pritiske in se nekako uglasila na stališču, da Kocbek
nikakor ne more izkazati pričakovanega vedenjskega vzorca, kakršen
221
