Page 224 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 224
[TUDIJSKI VE^ERI
je bil postavljen za vodilne družbeno-politične delavce totalitarnega
socializma. Tega ni zmogel ne s svojim praktičnim političnim delom,
npr. ob volilnih kampanjah, še manj pa v svojih maloštevilnih
dnevnopolitičnih zapisih. Še več. Čim je prijel za pero, so se mu v
besedila »vtihotapile« ideje o svobodni etični osebni angažiranosti,
o politični svobodi za vse in o kulturni politiki, ki ni partijsko
diktirana, temveč temelji na umetniški ali ljubiteljski ustvarjalnosti.
Tako je Kocbekova politična eliminacija postala nujnost, najboljša
priložnost zanjo pa je bila knjiga Strah in pogum.
Leta 1952 se je tako zgodil Kocbekov dokončen »sestop z oblasti«.
Centralni komite KPS je na svojem razširjenem plenumu 26. in 27.
januarja razpravljal o Kocbeku in sklenil, da je treba kampanjo, ki se
je nevarno razrasla, zaključiti, Kocbeka pa za vselej zapečatiti, ter
zadolžil Josipa Vidmarja in Miha Marinka, da opravita to nalogo.
Pogovora z obema odposlancema sta temeljito in izčrpno popisana
v Dnevniku 1952. Prvi je potekal 14. februarja, njegov neposredni
nasledek pa je bila Kocbekova odstopna izjava, ki jo je odposlal 18.
februarja. V njej se je odrekel funkcijama podpredsednika IO OF in
Prezidija LS LRS. Z Marinkom se je pogovoril 19. februarja in ponovil
svoja stališča. Stvari so hitro stekle, sklep o razrešitvi s funkcije
podpredsednika IO OF je bil sprejet samo dva dneva pozneje, mesec
dni zatem pa je bil razrešen tudi s položaja v Prezidiju. Eksistencialna
negotovost je trajala še nekaj časa, ker Kocbek ni vedel, ali mu bodo
ponudili kakšno delo ali ga bodo upokojili. Zgodilo se je tako, da so
politični, za njimi pa še birokratski mlini mleli počasi, zato je več
mesecev prejemal okrnjeno plačo, šele 13. avgusta so ga prosili, da
zbere podatke za upokojitev. Tedaj je vedel, pri čem je. Po eni strani
ga je bolelo, da ga »hočejo napraviti za pravega upokojenca, se pravi:
za negibnega, nerodovitnega in nenevarnega človeka«, po drugi
strani pa se je razveselil nove svobode. V dnevniku si je zabeležil, da
je šele 28. novembra »prišla pošta, ki mu je prinesla dekret zveznega
Prezidija, po katerem je bil 2. oktobra t. l. upokojen in se mu dodeli
od 1. aprila 1952 penzija v mesečnem iznosu od 30.000 din.« Pokoj-
nina ni bila slaba, vendar vseeno premajhna kot edini dohodek za
zadolženo petčlansko družino.
222
je bil postavljen za vodilne družbeno-politične delavce totalitarnega
socializma. Tega ni zmogel ne s svojim praktičnim političnim delom,
npr. ob volilnih kampanjah, še manj pa v svojih maloštevilnih
dnevnopolitičnih zapisih. Še več. Čim je prijel za pero, so se mu v
besedila »vtihotapile« ideje o svobodni etični osebni angažiranosti,
o politični svobodi za vse in o kulturni politiki, ki ni partijsko
diktirana, temveč temelji na umetniški ali ljubiteljski ustvarjalnosti.
Tako je Kocbekova politična eliminacija postala nujnost, najboljša
priložnost zanjo pa je bila knjiga Strah in pogum.
Leta 1952 se je tako zgodil Kocbekov dokončen »sestop z oblasti«.
Centralni komite KPS je na svojem razširjenem plenumu 26. in 27.
januarja razpravljal o Kocbeku in sklenil, da je treba kampanjo, ki se
je nevarno razrasla, zaključiti, Kocbeka pa za vselej zapečatiti, ter
zadolžil Josipa Vidmarja in Miha Marinka, da opravita to nalogo.
Pogovora z obema odposlancema sta temeljito in izčrpno popisana
v Dnevniku 1952. Prvi je potekal 14. februarja, njegov neposredni
nasledek pa je bila Kocbekova odstopna izjava, ki jo je odposlal 18.
februarja. V njej se je odrekel funkcijama podpredsednika IO OF in
Prezidija LS LRS. Z Marinkom se je pogovoril 19. februarja in ponovil
svoja stališča. Stvari so hitro stekle, sklep o razrešitvi s funkcije
podpredsednika IO OF je bil sprejet samo dva dneva pozneje, mesec
dni zatem pa je bil razrešen tudi s položaja v Prezidiju. Eksistencialna
negotovost je trajala še nekaj časa, ker Kocbek ni vedel, ali mu bodo
ponudili kakšno delo ali ga bodo upokojili. Zgodilo se je tako, da so
politični, za njimi pa še birokratski mlini mleli počasi, zato je več
mesecev prejemal okrnjeno plačo, šele 13. avgusta so ga prosili, da
zbere podatke za upokojitev. Tedaj je vedel, pri čem je. Po eni strani
ga je bolelo, da ga »hočejo napraviti za pravega upokojenca, se pravi:
za negibnega, nerodovitnega in nenevarnega človeka«, po drugi
strani pa se je razveselil nove svobode. V dnevniku si je zabeležil, da
je šele 28. novembra »prišla pošta, ki mu je prinesla dekret zveznega
Prezidija, po katerem je bil 2. oktobra t. l. upokojen in se mu dodeli
od 1. aprila 1952 penzija v mesečnem iznosu od 30.000 din.« Pokoj-
nina ni bila slaba, vendar vseeno premajhna kot edini dohodek za
zadolženo petčlansko družino.
222
