Page 234 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 234
[TUDIJSKI VE^ERI
Spomladi 1943 ga je škof Rožman ekskomuniciral in mu prepovedal
opravljati duhovniško službo med partizani. Dekret, s katerim je
škof odvzel Mikužu pravico do duhovniških opravil, je objavil Ljub-
ljanski škofijski list 10. junija 1943: »Sac. Methodius Mikuž a divinis
suspensis est, donet redeat et Ordinario se sistat.« Z uvedbo verskih
referentov so komunisti odvzeli pobudo krščanskosocialistični sku-
pini in si vsaj formalno prisvojili tudi področje duhovne oskrbe
partizanov. Nekateri partijski voditelji so posegli celo tako daleč, da
so naivno skušali vzpostaviti nekakšno vzporedno versko-cerkveno
organizacijo. Kocbek je v imenu krščanske skupine v OF take poli-
tične ideje seveda ostro zvračal. »Odločno pa smo zavrnili sugestije,
ki jih nekateri tovariši z večjo ali manjšo dobrohotnostjo dajejo
Mikužu, naj se upre in ustanovi nekakšno slovensko cerkev ter tako
sproži reformatorsko versko gibanje zunaj uradne Cerkve. To je
docela abotna misel. Če bi Mikuž to storil, bi morala skupina javno
nastopiti proti njemu. Dva razloga bi nas vodila pri tem, najprej
spoznanje, da je vsak odpadniški nastop le udarec v vodo, ker vsako
sektaštvo nujno zanika bistvo, potem pa nevarnost, da bi tak korak
naši skupini vsilil izrazito verski značaj, ki se ga prav tako ogibljemo,
kakor se odrekamo izrazito političnemu značaju, ker smo nazorska
kulturna skupina. Ko smo se pogovarjali o notranji moči sloven-
skega duhovnika, smo bili vsi enakega mišljenja, čeprav na različne
načine. Če bo v temnih časih, ki prihajajo, kdo netil odrešenjski ogenj
pri Slovencih, potem bo to opravljalo ljudstvo samo, morda nekateri
zavestnejši laiki, duhovniki sami pa bodo morali skozi dolgotrajno
zunanje in notranje očiščevanje. Najbolj strahotno spoznanje je to,
da je duhovnik danes duhovno in človeško negotov. Na duhovnika
se krščanstvo na Slovenskem dober čas ne bo moglo zanesti.«13
Kocbek je zelo samostojno in daljnovidno razmišljal tudi o svo-
jem narodu. Dober primer take ref leksije je bil njegov članek Svo-
bodna Slovenija v enakopravni Jugoslaviji v ljubljanskem Poročevalcu
15. avgusta 1943, ki je že takoj po objavi doživel zanimiv komentar
neimenovanega sotovariša; ta je pripomnil, da so v osvobodilni
propagandi premalo poudarjali načelo samoodločanja s pravico do
13 Listina, 24. junij 1943.
232
Spomladi 1943 ga je škof Rožman ekskomuniciral in mu prepovedal
opravljati duhovniško službo med partizani. Dekret, s katerim je
škof odvzel Mikužu pravico do duhovniških opravil, je objavil Ljub-
ljanski škofijski list 10. junija 1943: »Sac. Methodius Mikuž a divinis
suspensis est, donet redeat et Ordinario se sistat.« Z uvedbo verskih
referentov so komunisti odvzeli pobudo krščanskosocialistični sku-
pini in si vsaj formalno prisvojili tudi področje duhovne oskrbe
partizanov. Nekateri partijski voditelji so posegli celo tako daleč, da
so naivno skušali vzpostaviti nekakšno vzporedno versko-cerkveno
organizacijo. Kocbek je v imenu krščanske skupine v OF take poli-
tične ideje seveda ostro zvračal. »Odločno pa smo zavrnili sugestije,
ki jih nekateri tovariši z večjo ali manjšo dobrohotnostjo dajejo
Mikužu, naj se upre in ustanovi nekakšno slovensko cerkev ter tako
sproži reformatorsko versko gibanje zunaj uradne Cerkve. To je
docela abotna misel. Če bi Mikuž to storil, bi morala skupina javno
nastopiti proti njemu. Dva razloga bi nas vodila pri tem, najprej
spoznanje, da je vsak odpadniški nastop le udarec v vodo, ker vsako
sektaštvo nujno zanika bistvo, potem pa nevarnost, da bi tak korak
naši skupini vsilil izrazito verski značaj, ki se ga prav tako ogibljemo,
kakor se odrekamo izrazito političnemu značaju, ker smo nazorska
kulturna skupina. Ko smo se pogovarjali o notranji moči sloven-
skega duhovnika, smo bili vsi enakega mišljenja, čeprav na različne
načine. Če bo v temnih časih, ki prihajajo, kdo netil odrešenjski ogenj
pri Slovencih, potem bo to opravljalo ljudstvo samo, morda nekateri
zavestnejši laiki, duhovniki sami pa bodo morali skozi dolgotrajno
zunanje in notranje očiščevanje. Najbolj strahotno spoznanje je to,
da je duhovnik danes duhovno in človeško negotov. Na duhovnika
se krščanstvo na Slovenskem dober čas ne bo moglo zanesti.«13
Kocbek je zelo samostojno in daljnovidno razmišljal tudi o svo-
jem narodu. Dober primer take ref leksije je bil njegov članek Svo-
bodna Slovenija v enakopravni Jugoslaviji v ljubljanskem Poročevalcu
15. avgusta 1943, ki je že takoj po objavi doživel zanimiv komentar
neimenovanega sotovariša; ta je pripomnil, da so v osvobodilni
propagandi premalo poudarjali načelo samoodločanja s pravico do
13 Listina, 24. junij 1943.
232
