Page 229 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 229
MIHAEL GLAVAN
KOCBEKOVO PROTESTANTSKO KRŠČANSTVO4
Kritični vernik
Kocbekovo krščanstvo se je napajalo iz dveh virov, iz družinske
vzgoje in tradicije ter seveda iz osebnega milostnega razodetja. V
marcu 1942 ga je Kidrič v bunkerju ob kanalu Ljubljanice prijel pod
roko in ga povprašal: »’Daj mi, prosim, povej, kako veruješ? Kaj ti je
Bog?’ Presenečen sem ga pogledal in skoraj zajecljal: ’Mnogo stvari
vem, tega pa ne znam povedati. Meni je resnica o Bogu podarjena,
nisem si je z muko pridobil, zato je moje znanje skrivnostno in mi
ne gre z jezika. Toda nekoč ti bom povedal.’«
Potem je prišla veličastna in grozna vojna. Kocbek je v svoji
partizanski torbi nosil Biblijo. Bil je izrazito religiozna osebnost in
krščanstvo je bilo trajni duhovni temelj njegovega svetovnega nazora.
Deloval je za krščanstvo, ki je odprto in dinamično, vrženo iz obi-
čajne tradicije, za moderno krščanstvo, kot ga imenuje sam. To je
vključevalo dvoje: avtentičnost subjekta in njegovo družbeno akcijo.
Kocbek je tudi še med vojno pojmoval religioznost personalistično:
kot prvinsko vprašanje bivanja in kot »osebno resnico« pri iskanju
in dojemanju absolutnega. Njegova izhodiščna sodba, ki jo je o
krščanstvu zapisal v vojnem dnevniku, je tale: »Če hoče krščanstvo
nastopiti kot pozitivna sestavina medčloveškega življenja, mora
najprej zaživeti kot osebno doživeta resnica.«5 Gre za vero, ki ne more
biti zaprta v dogme in ujeta v navade, gre za vitalno, »ustvarjajočo
vero«, za vero, ki osvobaja in ne fanatizira.
Kot da se navezuje daleč nazaj na reformacijo 16. stoletja, se
obrača na »evangelijsko čistost« in zavrača krščanstvo, preveč vezano
na srednji vek in njegov pretirani teocentrizem, odklanja tomistično
filozofijo in odpoveduje poslušnost cerkveni hierarhiji.
4 Zapis ni sociološka ali celo religiološka, teološka analiza, za kakršno nimam
dovolj poglobljenega znanja, temveč predvsem podaja Kocbekov osebni pogled
na svoje krščanstvo, dokumentiran z njegovimi osebnimi dnevniškimi za-
pisi. Sociološko-religiološko oznako Kocbekovega krščanstva je podal Marko
Kerševan v razpravi: Edvard Kocbek: krščanstvo, družba, politika. Sodobnost 1986,
str. 620-640.
5 Tovarišija, 20. februar 1942.
227
KOCBEKOVO PROTESTANTSKO KRŠČANSTVO4
Kritični vernik
Kocbekovo krščanstvo se je napajalo iz dveh virov, iz družinske
vzgoje in tradicije ter seveda iz osebnega milostnega razodetja. V
marcu 1942 ga je Kidrič v bunkerju ob kanalu Ljubljanice prijel pod
roko in ga povprašal: »’Daj mi, prosim, povej, kako veruješ? Kaj ti je
Bog?’ Presenečen sem ga pogledal in skoraj zajecljal: ’Mnogo stvari
vem, tega pa ne znam povedati. Meni je resnica o Bogu podarjena,
nisem si je z muko pridobil, zato je moje znanje skrivnostno in mi
ne gre z jezika. Toda nekoč ti bom povedal.’«
Potem je prišla veličastna in grozna vojna. Kocbek je v svoji
partizanski torbi nosil Biblijo. Bil je izrazito religiozna osebnost in
krščanstvo je bilo trajni duhovni temelj njegovega svetovnega nazora.
Deloval je za krščanstvo, ki je odprto in dinamično, vrženo iz obi-
čajne tradicije, za moderno krščanstvo, kot ga imenuje sam. To je
vključevalo dvoje: avtentičnost subjekta in njegovo družbeno akcijo.
Kocbek je tudi še med vojno pojmoval religioznost personalistično:
kot prvinsko vprašanje bivanja in kot »osebno resnico« pri iskanju
in dojemanju absolutnega. Njegova izhodiščna sodba, ki jo je o
krščanstvu zapisal v vojnem dnevniku, je tale: »Če hoče krščanstvo
nastopiti kot pozitivna sestavina medčloveškega življenja, mora
najprej zaživeti kot osebno doživeta resnica.«5 Gre za vero, ki ne more
biti zaprta v dogme in ujeta v navade, gre za vitalno, »ustvarjajočo
vero«, za vero, ki osvobaja in ne fanatizira.
Kot da se navezuje daleč nazaj na reformacijo 16. stoletja, se
obrača na »evangelijsko čistost« in zavrača krščanstvo, preveč vezano
na srednji vek in njegov pretirani teocentrizem, odklanja tomistično
filozofijo in odpoveduje poslušnost cerkveni hierarhiji.
4 Zapis ni sociološka ali celo religiološka, teološka analiza, za kakršno nimam
dovolj poglobljenega znanja, temveč predvsem podaja Kocbekov osebni pogled
na svoje krščanstvo, dokumentiran z njegovimi osebnimi dnevniškimi za-
pisi. Sociološko-religiološko oznako Kocbekovega krščanstva je podal Marko
Kerševan v razpravi: Edvard Kocbek: krščanstvo, družba, politika. Sodobnost 1986,
str. 620-640.
5 Tovarišija, 20. februar 1942.
227
