Page 232 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 232
[TUDIJSKI VE^ERI
tudi »križarstvo«. To je bilo, še preden je odšel v tedaj večinsko
luteranski Berlin k Pinu Mlakarju. Med obema mladinskima revi-
jama in cerkvenimi oblastmi so ves čas vladale bolj ali manj latentne
napetosti, ki pa niso izbruhnile v radikalnejše spopade ali prelome.
Svoj veliki in odločilni spopad s cerkveno hierarhijo je sprožil šele
slabo desetletje kasneje s svojim Premišljevanjem o Španiji v reviji Dom
in svet.9 Odtlej se ni nikoli več opral ovrednotenja »heretik«, kakršno
je o njem izrekala katoliška skupnost na Slovenskem. Ta je preko
svojih filozofov, teologov in predstavnikov hierarhije odkrito sumni-
čavo in skrbno kritično motrila vse njegovo življenje in delo.
V avtorefleksijah svojega krščanstva, ki se začenjajo že v njegovih
zgodnjih dnevnikih iz tridesetih let, se Kocbek pogosto protestno
obrača proti katoliški cerkveni organizaciji in njeni družbeni vlogi,
nikoli pa ne izraža konfesionalnih in teoloških pomislekov, dvo-
mov ali celo odmikov. V svojih medvojnih dnevnikih pa pride tudi
do neposrednega razmišljanja o evangeljski misli protestantskega
krščanstva:
»V meni se je znova prebudil tisti ugovarjalski eros, ki so ga imeli
cerkveni krogi vedno za protestantskega, ne za protestnega. Mnogim
predstavnikom hierarhije sem bil vedno neprijeten, zato so se me
hoteli odkrižati s sodbo, da se nagibljem v krivoverstvo. Tako je bilo
že v srednji šoli, tako se mi je godilo pri Križu, tako se je ponovilo
pri Domu in svetu. In vendar ni v meni nikakršne težnje po spre-
minjanju nauka. V cerkvi je bilo storiti nekaj drugega od Lutra,
nekaj, kar je pretresalo in nagibalo Kierkegaarda: prerasti in izničiti
vso sterilno pojmovno in verbalno versko civilizacijo, vso formalno
filozofijo in tankovestno teologijo, in zgolj neposredno utelešeno
živeti, evangeljsko živeti in pričevati.«10
Tudi v dolgih in morečih partizanskih pohodih, skrivanjih in
beganjih po začasno osvobojenih območjih se je večkrat duhovno
krepil s premisleki o jezikovni, verski in kulturni podobi slovenstva.
Po celonočnem mučnem maršu od Kočevskega Roga do predljub-
ljanskih dolenjskih hribov si je v svetopisemsko privzdignjenem
jeziku zapisal:
9 Dom in svet 50, 1937/38, 1-2, str. 90–105.
10 Listina, 18. junij 1943.
230
tudi »križarstvo«. To je bilo, še preden je odšel v tedaj večinsko
luteranski Berlin k Pinu Mlakarju. Med obema mladinskima revi-
jama in cerkvenimi oblastmi so ves čas vladale bolj ali manj latentne
napetosti, ki pa niso izbruhnile v radikalnejše spopade ali prelome.
Svoj veliki in odločilni spopad s cerkveno hierarhijo je sprožil šele
slabo desetletje kasneje s svojim Premišljevanjem o Španiji v reviji Dom
in svet.9 Odtlej se ni nikoli več opral ovrednotenja »heretik«, kakršno
je o njem izrekala katoliška skupnost na Slovenskem. Ta je preko
svojih filozofov, teologov in predstavnikov hierarhije odkrito sumni-
čavo in skrbno kritično motrila vse njegovo življenje in delo.
V avtorefleksijah svojega krščanstva, ki se začenjajo že v njegovih
zgodnjih dnevnikih iz tridesetih let, se Kocbek pogosto protestno
obrača proti katoliški cerkveni organizaciji in njeni družbeni vlogi,
nikoli pa ne izraža konfesionalnih in teoloških pomislekov, dvo-
mov ali celo odmikov. V svojih medvojnih dnevnikih pa pride tudi
do neposrednega razmišljanja o evangeljski misli protestantskega
krščanstva:
»V meni se je znova prebudil tisti ugovarjalski eros, ki so ga imeli
cerkveni krogi vedno za protestantskega, ne za protestnega. Mnogim
predstavnikom hierarhije sem bil vedno neprijeten, zato so se me
hoteli odkrižati s sodbo, da se nagibljem v krivoverstvo. Tako je bilo
že v srednji šoli, tako se mi je godilo pri Križu, tako se je ponovilo
pri Domu in svetu. In vendar ni v meni nikakršne težnje po spre-
minjanju nauka. V cerkvi je bilo storiti nekaj drugega od Lutra,
nekaj, kar je pretresalo in nagibalo Kierkegaarda: prerasti in izničiti
vso sterilno pojmovno in verbalno versko civilizacijo, vso formalno
filozofijo in tankovestno teologijo, in zgolj neposredno utelešeno
živeti, evangeljsko živeti in pričevati.«10
Tudi v dolgih in morečih partizanskih pohodih, skrivanjih in
beganjih po začasno osvobojenih območjih se je večkrat duhovno
krepil s premisleki o jezikovni, verski in kulturni podobi slovenstva.
Po celonočnem mučnem maršu od Kočevskega Roga do predljub-
ljanskih dolenjskih hribov si je v svetopisemsko privzdignjenem
jeziku zapisal:
9 Dom in svet 50, 1937/38, 1-2, str. 90–105.
10 Listina, 18. junij 1943.
230
