Page 231 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 231
MIHAEL GLAVAN
za odprtost do marksizma. Odločitev za partizanski osvobodilni boj
pa je bila pri njem seveda več kot samo filozofska postavka, bilo je
predvsem njegovo etično in tudi čisto politično veliko »dejanje«.
Nasilnemu in genocidnim okupatorju se je bilo treba upreti. Taka je
bila že njegova takojšnja, skoraj ref leksna odločitev ob napadu na
Jugoslavijo.
Poznejše, zlasti med kristjani toliko mu očitano popuščanje
marksistom, je utemeljil takole: »Krščanstvo in komunizem sta
velika zgodovinska pojava, ki kljub pomembnim razlikam gresta
proti istemu zgodovinskemu cilju, to je proti svobodnemu človeku.«7
Prav v tistih dnevih si je zapisoval svoje reformacijske ideje, ki so
nekakšen prenos gibanja iz 16. v 20. stoletje: odpraviti je treba
klerikalizem (kot nekoč odpustke in posvetne funkcije) v Cerkvi in
odpreti pot do svobodnega verskega življenja. Verski klerikalizem,
ki povzroča tudi partijski klerikalizem na nasprotni strani, je po
Kocbekovem mnenju velika mentalna zavora v razvoju slovenskega
naroda. Je vzrok, da Slovenci na tej zemlji nismo mogli razviti svojega
polnega, svobodnega človeka. Uklenil jih je v miselno ožino in
strahotno nesproščenost. (Desetletja po njegovi smrti v samostojni
Sloveniji spet polemiziramo o sproščeni Sloveniji.) V strah pred
prebujajočimi se ljudmi in bojazen pred upornim človekom sploh.
Od tod je Kocbek izpeljal tudi mentalno anatomijo belogardizma
in slovenske kolaboracije, ki jo kje povezal tudi z zgodovinsko
podedovanim servilizmom do tujih oblastnikov.8
Kocbekovi dnevniški zapisi o krščanstvu in osebni veri,
povezani s protestantizmom
Kocbek je bil v semenišču in pozneje na univerzi najprej urednik
glasila katoliške slovenske mladine Križa na gori (1924 – 1927), potem
pa še Križa (1928). V obeh glasilih je odkrito izpričeval svojo pripad-
nost mladinskemu krščanskosocialnemu gibanju, imenovanemu
7 Tovarišija, 3. oktober 1942.
8 Odstavek se navezuje na študijo Borisa Paternuja v knjigi: Boris Paternu, Mihael
Glavan: Mesec s kolobarjem. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2011.
229
za odprtost do marksizma. Odločitev za partizanski osvobodilni boj
pa je bila pri njem seveda več kot samo filozofska postavka, bilo je
predvsem njegovo etično in tudi čisto politično veliko »dejanje«.
Nasilnemu in genocidnim okupatorju se je bilo treba upreti. Taka je
bila že njegova takojšnja, skoraj ref leksna odločitev ob napadu na
Jugoslavijo.
Poznejše, zlasti med kristjani toliko mu očitano popuščanje
marksistom, je utemeljil takole: »Krščanstvo in komunizem sta
velika zgodovinska pojava, ki kljub pomembnim razlikam gresta
proti istemu zgodovinskemu cilju, to je proti svobodnemu človeku.«7
Prav v tistih dnevih si je zapisoval svoje reformacijske ideje, ki so
nekakšen prenos gibanja iz 16. v 20. stoletje: odpraviti je treba
klerikalizem (kot nekoč odpustke in posvetne funkcije) v Cerkvi in
odpreti pot do svobodnega verskega življenja. Verski klerikalizem,
ki povzroča tudi partijski klerikalizem na nasprotni strani, je po
Kocbekovem mnenju velika mentalna zavora v razvoju slovenskega
naroda. Je vzrok, da Slovenci na tej zemlji nismo mogli razviti svojega
polnega, svobodnega človeka. Uklenil jih je v miselno ožino in
strahotno nesproščenost. (Desetletja po njegovi smrti v samostojni
Sloveniji spet polemiziramo o sproščeni Sloveniji.) V strah pred
prebujajočimi se ljudmi in bojazen pred upornim človekom sploh.
Od tod je Kocbek izpeljal tudi mentalno anatomijo belogardizma
in slovenske kolaboracije, ki jo kje povezal tudi z zgodovinsko
podedovanim servilizmom do tujih oblastnikov.8
Kocbekovi dnevniški zapisi o krščanstvu in osebni veri,
povezani s protestantizmom
Kocbek je bil v semenišču in pozneje na univerzi najprej urednik
glasila katoliške slovenske mladine Križa na gori (1924 – 1927), potem
pa še Križa (1928). V obeh glasilih je odkrito izpričeval svojo pripad-
nost mladinskemu krščanskosocialnemu gibanju, imenovanemu
7 Tovarišija, 3. oktober 1942.
8 Odstavek se navezuje na študijo Borisa Paternuja v knjigi: Boris Paternu, Mihael
Glavan: Mesec s kolobarjem. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2011.
229
