Page 230 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 230
[TUDIJSKI VE^ERI
»Ta planet je neizčrpen, znova sije sonce, znova je nad nami
razpeta dobrotna jasnina, znova je razlita prijetna toplota med
žuželkami. Mir je v meni in zunaj mene. V takem miru je najlepše
pisati o krščanski krivdi.
Razsvetlilo me je trenutno spoznanje in me napolnilo kakor
razodetje, ki sem že dolgo čakal nanj. To, kar razumevamo kot
religijo, je neskončno večje, razgibanejše, svetlejše in bolj skrito od
tega, kar vidimo na današnjih krščanskih cerkvah. Ne, ni me strah
današnje krize krščanstva, nasprotno, želim si jo. Cerkev in krščan-
stvo moreta biti v današnji družbi le farizejska. Resnična, skladna s
seboj bosta le v socialistični družbi. Bistveni temelj krščanstva je
ljubezen, stržen ljubezni pa je pravica, utelešena pravica. To vse sem
podzavestno že dolgo vedel, danes pa sem postal o tem jasno pre-
pričan.
Ta prepričanost mi daje občutek moči, prave suverenosti. Na tem
krščanskem svetu nisem več navezan na nič drobnjakarskega in
dnevnega, niti na še tako lepe šege, še manj pa na tomistično filo-
zofijo, najmanj na hierarhijo in Vatikan. Vse to ni bistvo krščanstva.
Religija je nekaj različnega od metafizike, ki jo tradicionalno pove-
zujejo s svetim Avguštinom in svetim Tomažem. Tomizem ne more
biti edino veljaven izraz krščanskega duha, kakor kapitalizem ne
more biti najprikladnejša oblika človečnosti in religije, če smem
uporabiti to primerjavo. Prepričan sem, da se bodo v prihodnosti
krščanska načela prav tako združila z novo človeško filozofijo, kakor
se je v preteklih stoletjih to zgodilo ob srečanju evangelija in Ari-
stotela. Ne vem, katera filozofija bo to, vem le, da bo tista, ki bo v
največjem skladju s človekom.«6
Taka Kocbekova misel izhaja iz novodobne evropske tradicije
dinamičnega in eksistencialnega krščanstva od Pascala, Kierkegaarda
in Dostojevskega naprej pa do francoskih personalistov.
Kocbeku gre torej predvsem za filozofsko pojmovanje religije, v
nasprotju s čisto sociološkim, ki sta ga prakticirala npr. partizanski
duhovnik Jože Lampret, pa tudi Metod Mikuž. Gre mu za novo
sintezo človeškega duha. Tu se razločno pokaže filozofsko zaledje
6 Tovarišija, 3. november 1942.
228
»Ta planet je neizčrpen, znova sije sonce, znova je nad nami
razpeta dobrotna jasnina, znova je razlita prijetna toplota med
žuželkami. Mir je v meni in zunaj mene. V takem miru je najlepše
pisati o krščanski krivdi.
Razsvetlilo me je trenutno spoznanje in me napolnilo kakor
razodetje, ki sem že dolgo čakal nanj. To, kar razumevamo kot
religijo, je neskončno večje, razgibanejše, svetlejše in bolj skrito od
tega, kar vidimo na današnjih krščanskih cerkvah. Ne, ni me strah
današnje krize krščanstva, nasprotno, želim si jo. Cerkev in krščan-
stvo moreta biti v današnji družbi le farizejska. Resnična, skladna s
seboj bosta le v socialistični družbi. Bistveni temelj krščanstva je
ljubezen, stržen ljubezni pa je pravica, utelešena pravica. To vse sem
podzavestno že dolgo vedel, danes pa sem postal o tem jasno pre-
pričan.
Ta prepričanost mi daje občutek moči, prave suverenosti. Na tem
krščanskem svetu nisem več navezan na nič drobnjakarskega in
dnevnega, niti na še tako lepe šege, še manj pa na tomistično filo-
zofijo, najmanj na hierarhijo in Vatikan. Vse to ni bistvo krščanstva.
Religija je nekaj različnega od metafizike, ki jo tradicionalno pove-
zujejo s svetim Avguštinom in svetim Tomažem. Tomizem ne more
biti edino veljaven izraz krščanskega duha, kakor kapitalizem ne
more biti najprikladnejša oblika človečnosti in religije, če smem
uporabiti to primerjavo. Prepričan sem, da se bodo v prihodnosti
krščanska načela prav tako združila z novo človeško filozofijo, kakor
se je v preteklih stoletjih to zgodilo ob srečanju evangelija in Ari-
stotela. Ne vem, katera filozofija bo to, vem le, da bo tista, ki bo v
največjem skladju s človekom.«6
Taka Kocbekova misel izhaja iz novodobne evropske tradicije
dinamičnega in eksistencialnega krščanstva od Pascala, Kierkegaarda
in Dostojevskega naprej pa do francoskih personalistov.
Kocbeku gre torej predvsem za filozofsko pojmovanje religije, v
nasprotju s čisto sociološkim, ki sta ga prakticirala npr. partizanski
duhovnik Jože Lampret, pa tudi Metod Mikuž. Gre mu za novo
sintezo človeškega duha. Tu se razločno pokaže filozofsko zaledje
6 Tovarišija, 3. november 1942.
228
